Pri davkih me že dolgo moti nekaj precej bolj temeljnega od njihove višine. Moti me samoumevnost, s katero država govori o denarju, ki ga niso ustvarili politiki, ministrstva, uradi ali proračuni, ampak ljudje s svojim delom, podjetniki s svojim tveganjem in podjetja s svojo dejavnostjo. Ko državi denarja zmanjka, se razprava praviloma ne začne pri vprašanju, ali porabi preveč, ali počne stvari, ki jih ne bi bilo treba početi, ali pa bi jih lahko opravila ceneje in bolje. Začne se pri vprašanju, kje vzeti več. Človek tako počasi neha biti razlog, zaradi katerega država obstaja, in postaja predvsem njen vir financiranja.
Argentinski predsednik Javier Milei je pri tem precej manj prizanesljiv. Njegov pogled na zasebno lastnino in davke je radikalen, njegova formulacija pa takšna, da jo je težko preslišati:
Davki so ostanek suženjstva. Suženjstvo ni nič drugega kot stoodstotna obdavčitev.
Besede so ostre, vendar jih prav zato nima smisla zavijati v vato. Če človek nima pravice obdržati rezultata svojega dela, koliko njegovega dela je potem sploh še njegovega? Suženj ni bil nesvoboden samo zato, ker ni mogel oditi, ampak tudi zato, ker rezultat njegovega dela ni pripadal njemu. Milei to logiko namenoma potegne do skrajnosti. Stoodstotni odvzem pomeni popolno ekonomsko podreditev, zmanjševanje odstotka pa ne odpravi vprašanja o lastnini. Samo premika mejo, pri kateri smo poseg države pripravljeni sprejeti.
Država seveda potrebuje denar za naloge, ki smo ji jih zaupali. Toda iz tega še ne sledi, da je vsaka raven obdavčitve upravičena samo zato, ker je zapisana v zakonu, niti da vsaka nova proračunska potreba državi avtomatično daje pravico do novega posega v denarnico posameznika. Prav tu se je po mojem razmerje med državo in državljanom obrnilo na glavo. Namesto da bi država pojasnjevala, zakaj potrebuje še en del našega denarja, moramo skoraj že mi pojasnjevati, zakaj bi ga radi obdržali.
Čigav je pravzaprav denar?
Odgovor bi moral biti preprost. Denar, ki ga zaslužim, je najprej moj. Šele potem pride država in mi z zakonom določi, koliko ji ga moram dati. Danes se na to pogosto gleda skoraj obratno. Davčna olajšava se predstavlja kot nekaj, kar nam je država dala, nižji davek kot ugodnost, vsak izpad davčnih prihodkov pa skoraj kot izguba državnega denarja. Toda država mi z davčno olajšavo ni ničesar dala. Samo vzela mi je manj.
Tu pridemo do vprašanja meje. Če bi država pobrala ves človekov zaslužek, bi skoraj vsakdo razumel absurdnost takšnega sistema. Pri devetdesetih odstotkih bi bila stvar komaj kaj drugačna. Ko odstotek znižujemo, pa pridemo na področje, kjer ni več preprostih odgovorov. Toda vprašanje ostaja isto: na kateri točki preneha legitimno financiranje skupnosti in se začne pretirana oblast države nad rezultatom človekovega dela?
Čarobne številke seveda ni. Obstaja pa načelo, ki smo ga po mojem preveč zanemarili. Država ne bi smela najprej določiti svojih želja in potem iskati ljudi, ki jih bodo plačali. Če človek porabi več, kot zasluži, mora pogledati svoje izdatke. Če podjetje povečuje stroške hitreje od prihodkov, svojih strank ne more prisiliti, da plačajo račun za njegovo neučinkovitost. Država to možnost ima. Davek namreč ni prostovoljni prispevek. Za njim stoji zakon in za zakonom, če je potrebno, prisila. Ravno zato bi morala biti država pri uporabi te moči zadržana.
Država kot servis, ne gospodar
Bližje mi je država, ki svoje meje razume, kot država, ki za vsako družbeno težavo ustanovi nov program, urad ali sklad in nato državljanu izstavi račun. Socialna država ima smisel, dokler solidarnost ne postane priročen izgovor za njeno nenehno širjenje. Tudi javne storitve imajo smisel, toda njihova neučinkovitost ne more biti večni argument za še več denarja. Če sistem za enak ali celo slabši rezultat potrebuje vedno več sredstev, se je treba nekoč vprašati tudi o sistemu, ne samo o višini davkov.
Tu je Mileijeva provokacija vredna razmisleka. Običajno se sprašujemo, koliko denarja potrebuje država. On vprašanje obrne in se sprašuje, koliko rezultata svojega dela sme človek obdržati. Razlika ni majhna. Gre za vprašanje, kdo je komu odgovoren.
Ni treba sprejeti Mileijevega anarhokapitalizma, da bi razumeli problem. Država ni sama sebi namen in višina njenih izdatkov še ni dokaz njihove upravičenosti. Opravljati mora naloge, zaradi katerih obstaja, vendar ji to ne daje samodejne pravice, da širi svoje pristojnosti, aparat in stroške ter račun vedno znova pošilja istim ljudem.
Zato me pri Mileijevi primerjavi s suženjstvom ne zanima toliko provokacija kot vprašanje, ki ostane za njo. Če je stoodstotni odvzem rezultata človekovega dela nesprejemljiv, potem meja očitno obstaja. O tem, kje je, se bomo vedno prepirali. In prav je tako.
Morda smo se predolgo pogovarjali predvsem o tem, kaj vse nam mora dati država, in premalo o tem, kaj vse moramo dati državi, da nam lahko vse to daje.
Ne koliko našega denarja država potrebuje.
Ampak koliko našega denarja ji sploh pripada.