V razredu sedi petindvajset otrok in skoraj vsi so prišli z zelo preprostim pričakovanjem, ki bi moralo biti samo po sebi umevno: da bodo pri pouku lahko poslušali, spraševali, razmišljali, delali napake, se česa naučili in počasi postajali boljši, kot so bili včeraj. Potem je med njimi eden, včasih dva, ki tega ritma ne zmoreta ali ga nočeta sprejeti, ki prekinjata, izzivata, vstajata, provocirata, se zapletata v konflikte in zahtevata toliko učiteljeve pozornosti, da se začne pouk vrteti okoli njiju. In takrat se zgodi nekaj nenavadnega.
O tem otroku bomo vedeli skoraj vse. Poznali bomo njegove težave, diagnoze, posebnosti, družinske razmere, pravice in prilagoditve, iskali bomo razloge za njegovo vedenje ter poti, kako ga vključiti in obdržati v razredu. Prav je, da jih iščemo. Otrok, ki ima težave, potrebuje pomoč, ne naše jeze. Toda medtem bomo skoraj nehali govoriti o štiriindvajsetih drugih, kakor da njihova sposobnost prilagajanja pomeni, da nimajo več ničesar izgubiti.
Tihi otroci plačujejo brez računa
Največja škoda, ki jo moteč učenec povzroča razredu, ni v nekaj izgubljenih minutah matematike ali slovenščine. Če bi šlo samo za to, bi bil problem še obvladljiv. Škoda nastaja počasi, dan za dnem, ko učitelj prekine razlago, opozori, počaka, ponovno opozori, rešuje konflikt, poskuša umiriti razred, prilagodi uro, naslednjič zahteva nekoliko manj, ker že vnaprej ve, koliko energije bo potreboval samo za to, da bo skupino obdržal skupaj. Otroci medtem čakajo. Najprej nekoliko nejevoljno, potem naveličano, nazadnje pa se navadijo. In prav ta navada je morda najdražja od vsega, saj se razred počasi nauči, da znanje ni tisto, kar določa ritem pouka, da radovednost lahko počaka, da učiteljeva avtoriteta ni samoumevna in da največ prostora pogosto dobi tisti, ki ga najglasneje zahteva.
Tu ne potrebujem odstotka, ki bi mi povedal, kolikšna je škoda. Ne vem niti, kako bi jo pošteno izmerili. Kako izmeriti otroka, ki bi lahko vzljubil fiziko, pa je ni, ker je polovico leta poslušal prepire? Kako izmeriti učiteljico, ki je nekoč pripravljala zahtevne ure, čez nekaj let pa predvsem še takšne, za katere ve, da jih bo mogoče izpeljati brez incidenta? Kako v statistiko zapisati radovednega dvanajstletnika, ki je petkrat dvignil roko, potem pa jo je nehal, ker je učitelj ves čas reševal nekaj drugega? In kako bomo čez dvajset let vedeli, kaj bi ti otroci lahko postali, če bi od njih zahtevali več, namesto da smo od njih predvsem pričakovali potrpežljivost do tistih, ki zahtev niso zmogli ali sprejeli?
Prav zato je razprava o zasebnih šolah pogosto postavljena na napačen konec. Starši, ki otroka vpišejo v zasebno šolo, morda sploh ne iščejo čudežnega učnega programa, genialnih profesorjev in zagotovljene poti na najboljšo univerzo. Morda iščejo nekaj veliko bolj banalnega in prav zato toliko pomembnejšega: razred, v katerem se bo poučevalo. Okolje, v katerem bo veljalo, da je učitelj prišel učit, učenec pa se učit, in kjer trajno rušenje tega razmerja ne bo postalo nova normalnost. Ne kupujejo nujno boljšega znanja. Kupujejo večjo možnost, da bo znanje sploh lahko prišlo do njihovega otroka.
In če je to eden pomembnih razlogov, zaradi katerih starši bežijo iz javne šole, potem problem niso zasebne šole. Problem je javna šola, ki jim tega ne zna več vedno zagotoviti.
Vključevanje ne more pomeniti onemogočanja drugih
Seveda je moteči otrok še vedno otrok. Morda prihaja iz družine, v kateri se dogajajo stvari, ki jih njegovi sošolci niti ne poznajo. Morda ima razvojne ali vedenjske težave, morda potrebuje psihologa, specialnega pedagoga, manjšo skupino, dodatnega učitelja ali preprosto odraslega človeka, ki bo prvič v njegovem življenju dovolj potrpežljiv, da ga bo zares slišal. Civilizirana družba takega otroka ne sme odpisati in dobra šola ga ne sme ponižati. Toda iz tega ne sledi, da mora razred postati prostor, v katerem potrebe enega brez jasne meje prevladajo nad potrebami vseh drugih. Sočutje do otroka v stiski ne zahteva brezbrižnosti do otrok okoli njega.
Pravica do vključitve ne more pomeniti pravice do onemogočanja drugih.
To bi morala biti meja, o kateri bi morali znati govoriti brez zadrege. Če otrok običajnega pouka trenutno ne zmore, ne da bi ga sistematično rušil drugim, mora sistem najti drugo rešitev. Več strokovne pomoči, manjšo skupino, drugačno obliko dela, začasno individualno obravnavo, dodatnega odraslega v razredu ali, kadar drugače ne gre, drugačno učno okolje. Ne zato, ker je ta otrok manj vreden, ampak prav zato, ker je dovolj vreden, da mu ponudimo pomoč, ki jo dejansko potrebuje, namesto da njegovo prisotnost v običajnem razredu razglasimo za uspešno vključevanje in si zatiskamo oči pred tem, kaj se tam vsak dan dogaja.
Najbolj krivičen del zgodbe je, da posledic takšnega sistema ne bodo vsi otroci nosili enako. Otrok premožnih in zavzetih staršev bo dobil inštrukcije, dodatne dejavnosti, domačo pomoč ali zasebno šolo. Njegovi starši bodo poiskali izhod. Največ bo izgubil tisti mirni otrok iz povsem običajne družine, ki nima ne denarja ne zvez ne posebej glasnih staršev, ki vsak dan sede v svojo klop, naredi, kar se od njega pričakuje, in zato nikoli ne postane problem, ki bi ga moral sistem reševati. Prav njegova prilagodljivost postane njegova slabost. Ker ne kriči, ga ne slišimo. Ker ne moti, se z njim ni treba ukvarjati. Ker potrpežljivo čaka, ga pustimo čakati.
In tega ne moremo odpraviti čez deset let. Otroštvo nima gumba za ponovitev. Šestega razreda ni mogoče obiskati še enkrat pri štiriindvajsetih, ker smo pozneje ugotovili, da bi otrok takrat zmogel več. Učitelj mu ne more vrniti ur, ki jih je porabil za vzpostavljanje reda. Nihče mu ne more naknadno dati vprašanj, ki jih ni zastavil, knjig, ki jih ni odprl, zanimanja, ki je medtem ugasnilo, ali samozavesti, ki bi jo lahko pridobil, če bi od njega kdo zahteval toliko, kolikor je bil sposoben dati.
Zato vprašanje motečih učencev ni vprašanje kaznovanja in še manj pomanjkanja sočutja. Je vprašanje meja odgovornosti skupnosti. Pomagati moramo otroku, ki ne zmore pravil, vendar mu ne smemo pomagati tako, da pravila ukinemo za vse. Varovati moramo njegovo prihodnost, vendar ne tako, da zaradi nje tiho porabljamo prihodnost drugih.
Kajti tudi otrok v tretji klopi, ki nikogar ne moti, ne zahteva posebne obravnave in samo čaka, da bo učitelj lahko nadaljeval stavek, ima svoje težave, svoje talente, svoje sanje in svojo prihodnost.
In tudi on ima samo eno otroštvo.