V politiki obstaja precej zanesljiv znak, da je razprava zašla na nevarno ozemlje. To je trenutek, ko na neprijetno vprašanje ne odgovoriš več z dejstvi, ampak začneš pojasnjevati, kdo je človek, ki ga je zastavil, kdo ga plačuje, kdo je lastnik medija, kateri politični strani pripada in kakšni interesi naj bi stali za njim. Takrat vprašanje ni več, ali nekaj drži, ampak kdo si je drznil to izreči.
Prav to me pri odzivu Levice na zadnje Smodejeve izjave moti bolj kot sam Smodej. Človek, ki priznava, da je nekoč lagal, je problematičen vir in njegove današnje besede zahtevajo dokaze. Toda politična stranka, ki se čuti po krivem obtoženo, ima na voljo zelo preprost in predvsem demokratičen odgovor: pove, kaj ni res, pokaže protislovja in predloži dejstva. Levica je izbrala drugačen jezik. Medij je postal »trobilo«, njegov lastnik »premožni desničarski propagandist«, objava intervjuja del političnega manevra, Smodej pa orodje diskreditacije. Morda imajo pri posameznih očitkih celo prav. Toda tega ne bomo izvedeli iz žaljivega pridevnika pred Štrancarjevim imenom.
Najprej diskreditiraj vir
Tu se pokaže politična navada, ki je mnogo starejša od današnje Levice in nikakor ni izključno njena. Ko postane argument neprijeten, se razprava preseli od argumenta k človeku. Ni več bistveno, kaj je bilo povedano, ampak kdo je povedal. Ni več vprašanje, ali navedba drži, ampak ali je njen avtor naš ali njihov. In ko je enkrat določen za njihovega, ga ni več treba ovreči. Treba ga je samo pravilno označiti.
Prav zato se mi zdi formulacija o »trobilu v lasti premožnega desničarskega propagandista« tako povedna. Kaj ima Štrancarjevo premoženje opraviti z resničnostjo ali neresničnostjo Smodejevih navedb? Bi bile njegove besede bolj resnične, če bi bil lastnik medija reven? Bi bil intervju verodostojnejši, če bi ga objavil medij, katerega uredniška usmeritev je Levici bližja? Se dejstvo spremeni glede na politični pedigre človeka, ki ga objavi?
Seveda ne. Toda takšen besednjak opravlja drugo nalogo. Bralcu še pred vsebinsko presojo pove, v kateri predal naj pospravi vir. Desničar. Propagandist. Premožen. Trobilo. Štiri oznake in vsebine skoraj ne potrebujemo več.
Tu se pojavi zgodovinska ironija, ki jo je težko spregledati.
Mislim, tovariši, da je samokritika za nas nujna kakor zrak ali voda.
Josif Stalin, 1928
Ne, današnje Levice s tem ne enačim s Stalinom. To bi bilo zgodovinsko neresno in bi pomenilo natanko tisto, kar kritiziram: namesto argumenta bi uporabil etiketo. Toda citat je kljub temu poučen. Celo Stalin je vsaj na ravni politične doktrine razumel nekaj zelo preprostega: stranka, ki ni več sposobna pogledati lastnih napak, začne izgubljati stik z resničnostjo.
In prav zato je ironija tako neprijetna. Ko se na kritiko odzoveš predvsem z razlago, kdo je kritik, kateremu političnemu taboru pripada, kdo je lastnik njegovega medija in koliko denarja ima, nisi odgovoril na kritiko. Samo pojasnil si, zakaj je po tvojem mnenju ni treba poslušati.
Smodeju ni treba verjeti. Levici tudi ne.
To je zame bistvo vsega.
Smodej je svojo zgodbo spremenil. Če danes trdi, da je leta 2022 lagal, je s tem sam močno obremenil svojo verodostojnost. Njegove sedanje besede zato niso dokaz samo zato, ker so neprijetne za Luko Mesca. Toda tudi zanikanje Levice ni dokaz samo zato, ker prihaja iz stranke, ki se čuti napadeno. Med tema dvema pripovedma obstaja nekaj, kar v slovenski politični razpravi prepogosto izgine: zahteva po preverljivih dejstvih.
Če Smodej trdi, da se je Mesec udeleževal njegovih zabav in tam počel določene stvari, naj svoje navedbe podpre z dokazi. Če Levica trdi, da gre za organizirano operacijo politične diskreditacije, velja zanjo popolnoma enako merilo. Če trdi, da je bil Smodej načrtno »podtaknjen« Asti Vrečko, je tudi to trditev treba dokazati. Politično sporočilo namreč ne postane dejstvo zato, ker ga samozavestno objavi politična stranka.
Najbolj me zato ne moti, da Levica brani svojega človeka. To bi naredila skoraj vsaka stranka in samo po sebi ni nič nenavadnega. Veliko bolj me moti način obrambe, v katerem je mogoče v nekaj stavkih izrisati celotno moralno geografijo sveta: na eni strani smo mi, žrtve umazane kampanje, na drugi strani trobila, propagandisti, podtikanja in ljudje, ki nas želijo očrniti. Takšna delitev je za vsako politiko zelo udobna, ker ji omogoča nekaj nevarnega: da kritike ne presoja več po vsebini, ampak po poreklu.
In tu zgodba o Smodeju postane manj pomembna od političnega refleksa, ki ga je razkrila.
Demokratična politika ni prostor, v katerem mora biti stranka zaščitena pred neprijetnimi vprašanji. Ravno nasprotno. Njena kakovost se pokaže takrat, ko vprašanje boli, ko je vir zoprn, ko je trenutek neugoden in ko bi bilo veliko lažje napasti človeka kot odgovoriti na njegovo trditev. Takrat se pokaže razlika med argumentom in propagando, med samozavestjo in užaljenostjo, med politično zrelostjo in starim refleksom, da je treba najprej razglasiti, kdo govori, da se potem ne bi bilo treba ukvarjati s tem, kar govori.
Zato me v tej zgodbi na koncu ne zanima, ali je Aleš Štrancar bogat. Ne zanima me niti, ali je desničar. Zanima me, ali je objavljeno res. Prav tako me ne zanima, kako odločno Levica zanika Smodejeve navedbe. Zanima me, s čim svoje zanikanje utemeljuje.
Smodej mora dokazovati svoje trditve. Levica svoje.
Vse drugo je politično sprenevedanje.
Kajti politika, ki mora najprej razvrednotiti glasnika, da ji ne bi bilo treba odgovoriti na sporočilo, ne kaže svoje moči.
Kaže predvsem svojo nemoč.