Danes smo vstali zgodaj. Tako zgodaj, da je bila zunaj še tema in jaz končno nisem imela občutka, da mi življenje spet nekaj krade. To pomeni samo eno: končno sem se naspala za vse dni nazaj. Telo je bilo hvaležno, duša tudi, budilka pa manj.
Po zajtrku sva z mami oprali nekaj oblačil, ki so že konkretno smrdele. Ne “malo po športu”, ampak po kombinaciji hoje, sonca in življenjskih odločitev. Skratka — kot kuga. Oče je medtem plezal po strehi avtodoma in nameščal še nekaj sončnih celic, ker smo bili z elektriko že na 25 %. To je tista točka, ko se zavedaš, da si sicer na dopustu, a še vedno živiš v premičnem gospodinjstvu s precej realnimi potrebami. Poleg tega je poskrbel še za praznjenje fekalij in polnjenje vode. Vsak ima svoje discipline. Nekateri hodimo. Drugi rešujejo civilizacijo.
Po jutranjih opravilih je bil čas za Mijas. Peš, seveda. Nato pa še tek po klancu navzdol proti Fuengiroli — mestu, kjer še nisem bila in ki me je očitno čakalo z odprtimi ulicami. Z mami sva se zmenili, da se v Mijasu dobiva na kavi, saj se je ona danes odločila za kolesarjenje. V tej disciplini ji sicer še manjkajo kilometri, ampak — mali disclaimer — ta teden je z mano podrla osebni rekord v hoji. Številka se je ustavila pri 100 kilometrih. Ja. Sto. Tudi oče je presenetil Stravo s svojimi prehojenimi kilometri in se zato odločil, da danes raje skrbi za infrastrukturo avtodoma. Pametna delitev dela.
Ni ga lepšega kot pohod v soncu, ki te nežno boža, obenem pa te malo spravlja na kolena. Nebo skoraj brez oblačka, veter na dopustu, razpoloženje idealno. Psihično sem bila že na cilju. Mami me je dohitela zadnjih pet kilometrov do Mijasa, kar je pomenilo, da je najin plan o skupni kavi šel rakom žvižgat. Jaz bi do mesta potrebovala še kar nekaj časa, ona pa je bila že konkretno prepotena — in čakati ves prepoten človeka ni ravno vrhunec dneva. Tako sva šli vsaka svojo pot. Brez zamer. Logistika je logistika.
Ko sem končno prispela v Mijas, sem si spet vzela čas za to malo, barvito mestece. Tokrat ni imel glavne vloge veter, ampak sonce. Ulice so bile mehkejše, razgledi bolj prijazni, jaz pa boljše volje. Po kratki pavzi ob pivu — ker hidracija je pomembna — je bil čas za spust proti Fuengiroli.
Pot iz Mijasa proti Fuengiroli je ena tistih, ki te že na začetku pomirijo. Sončen dan, nebo brez ene same slabe misli in občutek, da se danes res nima kaj zalomiti. Ko zapustiš tisto belo mestece, ki se drži hriba kot trmast kozliček, te pot še malo preveri. Nekaj ovinkov, nekaj klanca — toliko, da ti jasno pove: “Ne pozabi, prej si bila v hribih.” Ampak nič hudega. Sonce greje ravno prav, veter molči, koraki pa so lahki.
Z vsakim metrom navzdol se razgledi širijo. Morje spodaj se blešči kot razlita aluminijasta folija, Fuengirola pa se počasi sestavlja v celoto — bloki, hoteli, ceste in tista značilna obalna ravnina, kjer je vse bolj ravno, bolj urbano in malo bolj glasno. Prehod iz gorske umirjenosti v obalni vrvež je skoraj neopazen. En trenutek si še med borovci in suho travo, naslednji pa že slišiš promet in veš, da se tempo življenja povečuje.
Pot sama ni zahtevna, zna pa biti dolga. Večinoma gre za spust, kar zveni idealno — dokler ne ugotoviš, da se gleženj s tem ne strinja vedno. Sonce te spremlja ves čas, brez milosti, a brez agresije. Tisto prijazno andaluzijsko sonce, ki te ne žge, ampak ti daje energijo, kot da navija zate.
Ob poti se vrstijo oljke, suhozidi, hiše in vrtovi, kjer imajo rastline boljše pogoje za življenje kot marsikje ljudje. V zraku diši po zemlji, soli in tistem posebnem občutku juga, ko se nikomur nikamor ne mudi. Čas teče počasneje.
Ko se Fuengirola končno približa, se pot poravna, koraki se zmehčajo, glava pa že razmišlja o kavi. Vstop v mesto je kontrast — več ljudi, več zvokov, več dogajanja. Ampak po poti iz Mijasa to ni šok. Je nagrada. Kot da mi pot reče: “Dobro si hodila. Zdaj si zaslužiš civilizacijo.” V Fuengiroli sem mami kupila še majhno darilo — v zahvalo, ker tako lepo skrbi za naju. In ker si to preprosto zasluži.
Ko zapustiš Fuengirolino urbano živčnost, se obalna pot hitro umiri. Promenada se raztegne v dolge, ravne odseke, ustvarjene za misli brez cilja. Na eni strani morje — modro, sijoče in potrpežljivo. Na drugi hoteli, palme, kavarne in ljudje, ki očitno obvladajo umetnost počasnega življenja. Tekači te prehitevajo, sprehajalci s psi imajo ves čas sveta, kolesarji pa drsijo mimo, kot da so del koreografije.
Koraki so lahki, glava prazna, srce pa ravno prav polno. Pot je ravna, prijazna in ne zahteva pogajanj s samim sabo. Nobenih klancev, nobenih presenečenj — samo hoja, dih in morje kot zvest sopotnik.
Plaže se vrstijo ena za drugo. Zrak diši po soli, sončni kremi in kavi. Po svobodi. Bližje ko prideš Benalmádeni, več je življenja — več glasbe, več smeha, več barov, ki te vabijo na “samo eno hitro pijačo”. Ampak jaz hodim naprej. Ker imam cilj, a brez hitenja. Benalmádena se ne pojavi kot prihod, ampak kot nadaljevanje.
Ko končno vstopim vanjo, nimam občutka, da sem prehodila dolgo pot. Imam občutek, da sem si vzela čas. In to je največ.
Ker je bil dan res lep, sem starša po SMS-u povabila na pijačo v park blizu avtodoma. Domov se mi še ni šlo. Ob pijači smo se odločili, da jutri po jutranji rekreaciji z vlakom odrinemo v center Málage in se spet damo v vlogo turistov. Pred tem pa naju bo oče peljal še na kosilo ob obali.
Po pivu smo šli domov na palačinke, ki jih je pripravila mami, potem pa še na trikilometrski večerni sprehod po mestu. Šli smo pogledat, kje je železniška postaja. Očitno se je staršema zdelo, da sem danes še čisto premalo hodila. Celoten krog od hriba do obale in ob njej je nanesel približno 35 kilometrov.
Ko smo prišli domov, sem videla samo še posteljo. Žal pa zraven nas danes vadi pihalna godba, očitno za novoletno zabavo. Priznam — ne igrajo slabo. Ali pa sem samo preutrujena, da bi kritizirala. Bomo videli, ali me bodo uspavali ali pa mi v eni uri požrli vse živce. Verjetno jih je slišati vse do Mijasa.
Ampak iskreno? Po takem dnevu me ne more premakniti nič. 
