DRAGA LANA, PRVIČ, ZADNJIČ IN NIKOLI VEČ!
Fuentes – Cuenca | Ali kako me je Camino za slovo poskušal pokopati v blatu, jaz pa sem mu pokazala sredinec.
Včeraj, ko me je moj angel v belem avtomobilu končno pripeljal v Fuentes, sem imela v življenju samo tri želje.
Prva: da ne dežuje več.
Druga: da imam streho nad glavo.
Tretja: PIVO!
In ker je bila tretja želja od vseh treh daleč najlažje uresničljiva, sem se odločila, da začnem kar pri njej.
Zavila sem v prvi bar.
Brez razmišljanja.
Brez preverjanja ocen na Googlu.
Brez vprašanj, ali imajo dobro hrano, lepo teraso ali prijazno osebje.
Če imajo pivo in streho, je to zame danes hotel s petimi zvezdicami.
CIVILIZACIJA!
Kako lepo te je spet videti!
Še pred kratkim sem stala v neki majhni vasi, kjer je bila edina zanesljiva ustanova cerkev, edina ponudba kava po maši, moj turistični vodič pa aplikacija z očitno zelo bujno domišljijo.
Zdaj pa sem sedela v baru.
Na suhem.
S pivom.
Med ljudmi.
In z rezervirano posteljo.
Če to ni luksuz, potem res ne vem, kaj je.
Seveda nisem dolgo ostala neopažena.
Ker očitno obstajata samo dve možnosti, ko jaz vstopim v španski bar.
Ali me nihče ne opazi.
Ali pa postanem glavna atrakcija večera.
Tokrat je bila na sporedu druga možnost.
Nekaj domačinov me je začelo radovedno opazovati.
Verjetno sem bila videti, kot da sem pravkar pristala z Venere.
Mokra romarka, ki je preživela dež, veter, izgubljeno prenočišče in skoraj živčni zlom, zdaj pa sedi za šankom in se smehlja pivu, kot da je našla smisel življenja.
Če bi imela na čelu napis »POZOR, IZVENZEMELJSKO BITJE«, verjetno ne bi bila nič bolj zanimiva.
In potem se je zgodilo nekaj nepričakovanega.
Ponudili so mi medico.
MEDICO!
Pijačo iz medu in žganja.
V Španiji!
Jaz sem bila prepričana, da bom tukaj živela od kave, piva in občasnega kozarca vina, potem pa mi nekdo ponudi nekaj, kar me je spomnilo na domače kraje.
In še dobra je bila.
Pravzaprav odlična.
»No, poglej,« sem si rekla. »Mogoče pa me Španija vendarle še malo mara.«
Najprej me skoraj zamrzne, potem me pošlje v vas brez prenočišča, zdaj pa me tolaži z medico.
TIPIČEN TOKSIČEN ODNOS.
Najprej te spravi ob živce, potem pa ti kupi pijačo in pričakuje, da bo vse pozabljeno.
In najhuje?
Skoraj deluje.
V baru sem ostala približno eno uro.
Malo smo se zabavali.
Malo sem poskušala razumeti španščino.
Malo so oni poskušali razumeti mene.
In vsi smo bili očitno zadovoljni s tem, da se ne razumemo popolnoma.
Ampak potem sem pogledala na uro.
In se spomnila, zakaj sem sploh tukaj.
ZARADI HOJE.
Ne zaradi španskih barov.
Ne zaradi medice.
Ne zaradi tega, da bi vsak večer spoznavala polovico vasi.
Čeprav moram priznati, da imajo tudi te dejavnosti svoje prednosti.
Prišla sem hodit.
In če sem želela nadaljevati, sem morala najprej rešiti precej dolgočasno, ampak zelo pomembno vprašanje.
KJE BOM SPALA NASLEDNJE DNI?
Tako sem zapustila bar in odkorakala proti prenočišču.
In tam me je pričakalo novo presenečenje.
Prijetna soba.
Toplota.
In nekaj, kar je po današnji vremenski katastrofi delovalo skoraj nadnaravno.
TOPLI RADIATORJI!
LJUDJE BOŽJI, TOPLI RADIATORJI!
Če bi jih lahko objela, bi jih.
Pravzaprav sem bila tako vesela, da sem jih skoraj pozdravila.
»Dober večer, moja draga radiatorja. Danes bova postala zelo dobra prijatelja.«
Ker sem imela praktično vse premočeno.
Superge.
Nogavice.
Oblačila.
Če bi nahrbtnik lahko govoril, bi verjetno prosil za razvlaževalnik zraka.
Tako sem najprej organizirala sušilnico.
Razobesila sem vse, kar je bilo mokro.
Nastavila stvari čim bližje toploti.
In upala, da bom naslednje jutro lahko oblekla nekaj, kar ne bo imelo občutka pravkar opranega perila.
Soba je bila videti, kot da je v njej eksplodirala trgovina s pohodniško opremo.
Ampak meni je bilo vseeno.
GLAVNO, DA SE SUŠI!
Ko sem opravila še to pomembno gospodinjsko nalogo, sem se usedla in odprla aplikacije.
Čas za načrtovanje.
Moja najljubša večerna zabava.
No, najljubša je bila do trenutka, ko sem začela gledati možnosti za naslednje dni.
Potem je postala precej manj zabavna.
Najprej sem pogledala naslednjo etapo.
Pot.
Razdalje.
Vasi.
Prenočišča.
In že po nekaj minutah sem imela tisti neprijetni občutek v želodcu.
Ne, tokrat ni bil lačen.
Tokrat je očitno prej kot jaz razumel, da prihaja problem.
PRENOČIŠČ PRAKTIČNO NI.
Naslednje možnosti so bile bolj podobne zavetiščem kot zanesljivim prenočiščem.
In po izkušnji prejšnjega dne sem imela do takšnih obljub približno toliko zaupanja kot do rumene puščice, ki te pošlje proti prepadu.
Gledala sem razdalje.
Iskala možnosti.
Preverjala, ali lahko zavijem s Camina.
Morda kakšna vas malo stran?
Morda kakšen hotel?
Morda zasebna soba?
Morda karkoli s streho, vrati in posteljo?
NIČ.
Kar sem našla, je bilo zasedeno ali pa ni ponujalo dovolj zanesljive možnosti za prenočevanje.
In pred menoj je bila tudi razdalja približno sedemdeset kilometrov, ki bi jo bilo treba premagati brez običajne podpore na poti.
Brez zanesljivih barov.
Brez trgovin, kjer bi lahko kupila hrano.
Brez možnosti, da bi se nekje normalno ustavila, napolnila energijo in nadaljevala.
Vasi so ³sicer imele cerkve.
Seveda.
CERKVE SO POVSOD.
Ampak oprostite, dragi moji, od pogleda na cerkveni zvonik se jaz ne bom najedla.
Lahko zmolim deset očenašev.
Lahko prižgem svečo.
Lahko prosim za čudež.
Ampak moj želodec bo po petdesetih kilometrih še vedno zahteval sendvič.
In cerkvena klop še vedno ni postelja.
Vsaj ne takšna, ki bi si jo želela po celodnevni hoji.
Poskušala sem najti rešitev.
Res sem jo.
Preverjala sem poti izven uradne trase.
Gledala okoliške kraje.
Iskala prenočišča, do katerih bi lahko prišla z dodatnimi kilometri.
Ker dodatni kilometri zame niso težava.
TEŽAVA JE, ČE NA KONCU TEH KILOMETROV NI NIČESAR.
In bolj ko sem iskala, bolj mi je postajalo jasno.
To ne bo šlo.
Ne tako, kot si želim hoditi.
Ne tako, da bi se počutila varno.
Ne tako, da bi lahko uživala v poti.
Sedela sem v topli sobi, obdana s sušečimi se oblačili, in počasi dojela nekaj, česar si nisem želela priznati.
JUTRI BO MOJ ZADNJI DAN HOJE PO CAMINU DE LA LANA.
In veste kaj?
To me je res razjezilo.
Ker jaz bi še hodila.
Moje noge bi še hodile.
Moja glava bi še hodila.
Moj nahrbtnik sicer ni bil povabljen k glasovanju, ampak tudi on bi moral nadaljevati.
Nisem prišla do točke, ko bi bila fizično izčrpana.
Nisem imela žuljev.
Nisem imela poškodb.
Nisem potrebovala počitka.
Pot ni bila tehnično pretežka.
JAZ SEM BILA PRIPRAVLJENA NADALJEVATI.
Ampak Camino de la Lana očitno ni bil pripravljen name.
Ali pa vsaj njegova prenočitvena infrastruktura ni bila.
In tukaj se morava nekaj dogovoriti, draga Lana.
Jaz lahko prehodim sedemdeset kilometrov v enem dnevu.
Ne trdim, da bi pri tem veselo prepevala in poskakovala kot srnica.
Verjetno bi proti koncu govorila s svojimi stopali, preklinjala vsak klanec in obljubljala, da nikoli več ne bom obula pohodnih čevljev.
Ampak lahko.
ČE VEM, DA ME NA KONCU ČAKA POSTELJA.
To je vse, kar potrebujem.
Ni treba, da je hotel s petimi zvezdicami.
Ni treba, da ima bazen.
Ni treba, da ima soba pogled na sončni zahod.
Lahko je čisto preprosto prenočišče.
Ampak mora obstajati.
In nekdo mi mora potrditi, da lahko tam spim.
Ker po sedemdesetih kilometrih res nimam nobene želje stati sredi neke španske vasi in ugotavljati, da je moja postelja samo digitalna halucinacija.
Včeraj se mi je svet za trenutek sesul prav zaradi tega.
Aplikacija je obljubljala prenočišče.
Jaz sem ji verjela.
Šestnajst kilometrov sem hodila v dežju.
In na koncu?
Nič.
Če ne bi bilo dobrih ljudi, bi imela resen problem.
In takšne izkušnje si ne želim ponoviti.
Sploh pa ne po sedemdesetih kilometrih.
Ker si predstavljate?
Prideš zvečer v vas.
Utrujen.
Lačen.
Moker.
Morda že v temi.
In ugotoviš, da ni prenočišča.
Ni avtobusa.
Ni vlaka.
Ni taksija.
In potem?
Spet začneš iskati domačine in jih prositi, naj rešujejo tvoje življenje?
NE, HVALA.
Enkrat je bilo dovolj.
Ljudje so bili čudoviti.
Ampak ne želim, da je moj načrt za varno nočitev odvisen od tega, ali bom slučajno naletela na dekle z roza lasmi in gospoda z belim avtom.
To ni načrt.
To je loterija.
In jaz nisem prišla na Camino igrat loterije.
Prišla sem hodit.
Uživati.
Biti sama s svojimi mislimi.
Občudovati pokrajino.
Preklinjati muhe.
In zvečer pasti v posteljo.
CAMINO NAJ BI BIL SVOBODA.
Ne pa vsakodnevna psihološka drama z naslovom:
»ALI BOM DANES SPALA POD STREHO ALI POD ZVEZDAMI?«
Trenutno v življenju res ne potrebujem takšnega stresa.
Imam ga dovolj že brez tega.
In zato sem se odločila.
Cuenca bo moja zadnja postaja.
Od tam grem domov.
Je bilo težko sprejeti to odločitev?
PREKLETO TEŽKO.
Ker nisem človek, ki rad pusti stvari nedokončane.
Še posebej ne, če jih fizično zmore.
Ampak včasih moraš razlikovati med vztrajnostjo in trmo.
In če bi šla naprej samo zato, da bi dokazala, da lahko, bi bila to predvsem trma.
Morda celo precej neumna trma.
In čeprav sem na tem Caminu sprejela že kar nekaj vprašljivih odločitev, sem se odločila, da bom vsaj zadnjo sprejela z glavo.
No, vsaj približno.
Ker naslednje jutro me je čakalo še zadnje srečanje z Lano.
In očitno se je odločila, da bo to slovo nepozabno.
Zjutraj sem vstala.
Obula suhe superge.
Pripravila nahrbtnik.
In si rekla:
»No, draga moja, danes pa še zadnjič.«
Bila sem optimistična.
Res.
Čeprav sem vedela, da je to moj zadnji dan, sem se veselila hoje.
Ker je hoja še vedno tisto, zaradi česar sem tukaj.
In če se moram posloviti, se bom poslovila tako, kot znam.
PEŠ.
Pred menoj je bila etapa od Fuentesa do Cuence.
Pokrajina v tem delu Španije ima svoj poseben značaj.
Široki odprti prostori.
Polja.
Podeželske poti.
Nizko rastje in posamezna drevesa, ki se zdijo skoraj izgubljena sredi velikih površin.
Tu ni vedno dramatičnih razgledov, ki bi človeka prisilili, da vsakih pet minut vzame telefon iz žepa.
Lepota je bolj tiha.
V prostoru.
V širini.
V občutku, da lahko hodiš dolgo in daleč, ne da bi srečal veliko ljudi.
To je pokrajina, v kateri lahko slišiš lastne korake.
In svoje misli.
Včasih tudi kakšnega psa.
PREVEČ PSOV.
Ker če sem mislila, da mi bo Lana za zadnji dan pripravila prijetno, romantično slovo, sem se pošteno zmotila.
Očitno je imela drugačen načrt.
Najprej psi.
In ne tisti prijazni, ki te pridejo pozdravit, pomahajo z repom in upajo, da imaš v žepu kakšen priboljšek.
Ne.
Takšni, ki imajo občutek, da je vsaka romarka osebna grožnja njihovi državni suverenosti.
Lajajo.
Renčijo.
Spremljajo vsak tvoj korak.
In ti zelo jasno sporočajo:
»KAJ DELAŠ NA MOJEM OZEMLJU?!«
»Samo mimo grem, gospod pes. Res nimam namena kupiti vaše hiše.«
Ampak razložiti to psu v španščini?
Težka naloga.
Že z ljudmi imam težave.
S psi pa sploh.
In tako sem hodila naprej, nekoliko bolj previdno, kot bi si želela.
Potem pa sem ugotovila, da psi pravzaprav niso največja težava današnjega dne.
BLATO.
O, LJUBO BLATO.
Včerajšnji dež je podeželske poti spremenil v nekaj, kar bi lahko uporabili za svetovno prvenstvo v rokoborbi v blatu.
Samo da jaz nisem bila prijavljena.
In nisem želela sodelovati.
Ampak Camino očitno ni sprejemal odjav.
Stopila sem na pot.
In se skoraj prilepila nanjo.
Blato se je oprijemalo mojih superg, kot da se je odločilo z mano odpotovati v Slovenijo.
Najprej malo.
Potem še malo.
In čez nekaj časa sem imela občutek, da na vsaki nogi nosim dodatno opeko.
SUPERGE SO POSTALE PRENOSNA GRADBIŠČNA MEŠALCA.
Z vsakim korakom sem pobrala še nekaj zemlje.
Če bi tako nadaljevala do konca, bi lahko v Cuenci odprla lastno trgovino z gradbenim materialom.
»Dober dan, prodajam špansko blato. Sveže nabrano. Osebno prehojeno.«
Pot je bila na nekaterih delih tako razmočena, da sem komaj napredovala.
Dva koraka naprej.
Deset korakov nazaj.
Potem malo v levo.
Pa malo v desno.
Potem preveriš, ali bo čevelj ostal na nogi ali se bo odločil za samostojno življenje v blatu.
»NE, NE, NE! TI GREŠ Z MANO!«
Če bi me kdo opazoval od daleč, bi verjetno mislil, da izvajam nekakšen čuden plesni ritual.
Romarski tango.
Dva naprej.
Deset nazaj.
En obrat.
In skoraj na rit.
ČUDOVITO.
Točno takšen zadnji dan sem si želela.
Nisem bila srečna.
Pravzaprav sem bila precej slabe volje.
Ker po vseh kilometrih, ki sem jih že prehodila, si res nisem želela, da se moja zadnja etapa spremeni v tekmovanje z zemljo.
In zemlja je zmagovala.
Zelo prepričljivo.
V nekem trenutku sem bila umazana bolj kot prašič.
Če bi me srečal pravi prašič, bi me verjetno pogledal in rekel:
»Gospa, malo dostojanstva, prosim.«
Blato na supergah.
Blato na hlačah.
Blato povsod.
Če bi se takšna pojavila v kakšni elegantni restavraciji, bi me verjetno ustavili že na parkirišču.
In takrat mi je postalo jasno.
LANA SE POSLAVLJA V SVOJEM SLOGU.
Ne z rožicami.
Ne s sončnim zahodom.
Ne z nežnim vetričem in čudovito glasbo v ozadju.
Ne.
Ona mi je za slovo pripravila pse, blato in še nekaj dodatnega preklinjanja.
Kot da bi mi želela povedati:
»A misliš, da boš kar tako odšla?«
»JA, LANA. TOČNO TO MISLIM!«
»No, potem pa vzemi še malo blata za spomin.«
In res sem ga.
Veliko.
Brezplačno.
Na obeh čevljih.
Ampak kljub vsemu sem nadaljevala.
Ker sem vedela, da se pot bliža koncu.
In ker je imela ta zadnja etapa, kljub vsej svoji neprijaznosti, tudi nekaj lepega.
Pokrajina se je postopoma spreminjala.
Od podeželske okolice Fuentesa in odprtih polj proti bolj razgibanemu svetu v okolici Cuence.
Prostor ni bil več samo ravna širina.
Na obzorju so se začele bolj izrazito kazati vzpetine in skalnate oblike, ki dajejo temu delu pokrajine poseben značaj.
Cuenca ni mesto, ki bi se zlilo z ravnino.
To je mesto, ki je zraslo v pokrajini s strmimi skalnimi robovi, nad soteskama rek Júcar in Huécar.
Njegova stara mestna četrt je znana po hišah, ki se zdijo, kot da visijo nad prepadom.
In ko se približuješ takšnemu mestu, imaš občutek, da te na koncu poti čaka nekaj posebnega.
Nekaj povsem drugačnega od dolgih polj in samotnih cest prejšnjih dni.
Čeprav sem bila v tistem trenutku precej bolj osredotočena na to, kako spraviti blato s superg, kot na arhitekturno dediščino.
Prioritete.
NAJPREJ PREŽIVETJE ČEVLJEV, POTEM KULTURA.
Ko sem hodila proti Cuenci, sem razmišljala o vseh teh dneh.
O vročini.
O muhah.
O psih.
O cestah, ki se niso in niso končale.
O več kot petdesetih kilometrih hoje na dan.
O mokrih stopalih.
O izgubljenih prenočiščih.
O prijaznih ljudeh.
In o tem, kako zelo sem si želela prehoditi to pot.
Potem sem se vprašala:
»SEM PORAŽENA?«
Ne.
NIKAKOR.
Razočarana?
Da.
Jezna?
Tudi.
Žalostna?
Seveda.
Ampak poražena?
Ne.
Ker sem se odpravila na pot sama.
Kot ženska.
V neznano.
Na Camino, ki ni tako obljuden in organiziran kot bolj znane romarske poti.
Nisem vedela, kaj vse me čaka.
In očitno tudi Camino ni vedel, kaj vse čaka njega, ko bom jaz začela preklinjati.
Ampak šla sem.
Stopila sem iz svoje cone udobja.
Točno to sem si želela.
Nisem iskala udobnega dopusta.
Nisem iskala ležalnika ob bazenu.
Nisem iskala hotelskega zajtrka, kjer ti nekdo nareže sadje in pripravi sveže stisnjen pomarančni sok.
Iskala sem nekaj drugega.
OBČUTEK, DA SEM ŽIVA.
In dobila sem ga.
Včasih malo preveč intenzivno.
Pravzaprav bi bila kakšna manj intenzivna izkušnja čisto dobrodošla.
Ampak dolgčas mi ni bilo.
Niti za trenutek.
Vsak dan je prinesel nekaj novega.
Vsak dan sem se morala prilagajati.
Reševati probleme.
Sprejemati odločitve.
Včasih se smejati.
Včasih preklinjati.
In včasih priznati, da stvari niso pod mojim nadzorom.
Ampak nekaj me je na tej poti še posebej razveselilo.
MOJE TELO.
Ker sem ugotovila, da še vedno zmorem.
Da lahko hodim več kot petdeset kilometrov na dan.
In da se naslednje jutro zbudim, kot da se ni zgodilo nič posebnega.
Brez žuljev.
Brez večjih bolečin.
Brez tistega občutka, da bom potrebovala dvigalo, da pridem iz postelje.
Moje noge so se obnašale, kot da sem šla prejšnji dan samo do trgovine po kruh.
»Dobro jutro, noge. Kako smo?«
»Odlično. Kam gremo danes?«
»A se vidve zavedata, koliko kilometrov smo včeraj prehodile?«
»Ne. In naju ne zanima.«
KAKŠEN BLAGOSLOV!
Ne vem, kako dolgo bo moje telo še tako sodelovalo z mano.
Ampak za zdaj sodeluje.
In to me je osrečilo.
Ker sem prišla preverit tudi svoje meje.
In ugotovila, da so moje fizične meje precej dlje, kot bi marsikdo pričakoval.
Žal pa sem na tej poti spoznala še nekaj.
MOJE MEJE NISO SAMO FIZIČNE.
Obstajajo tudi meje, koliko negotovosti sem pripravljena sprejeti.
Koliko nepotrebnega stresa.
Koliko tveganja.
In koliko večerov sem pripravljena preživeti ob iskanju postelje, ki morda sploh ne obstaja.
Odgovor?
NE PRAV VELIKO.
Ker ne maram, da se mi stvari v življenju po nepotrebnem komplicirajo.
In draga moja Lana …
TI SI IZ KOMPLICIRANJA NAREDILA OLIMPIJSKO DISCIPLINO.
Če bi podeljevali medalje za organizacijske zaplete, bi bila ti svetovna prvakinja.
Zlata medalja.
Brez konkurence.
Zraven pa še posebno priznanje za muhe in blatne poti.
In tako sem počasi nadaljevala proti Cuenci.
Umazana.
Utrujena od blata, ne od hoje.
Z nekoliko težkim srcem.
Ampak tudi z občutkom, da sem sprejela pravo odločitev.
Ko sem končno prispela v mesto, sem bila videti, kot da sem se ravnokar rešila iz blatnega močvirja.
Cuenca pa me je pričakala s povsem drugačnim svetom.
Mesto.
Promet.
Ljudje.
Stavbe.
Trgovine.
Bari.
Civilizacija.
In tista čudovita možnost, da lahko človek najde hrano in posteljo, ne da bi moral najprej organizirati vaško krizno komisijo.
ALELUJA!
Prva stvar, ki sem jo naredila, ni bila obisk znamenitosti.
Niti iskanje najlepšega razgleda.
Niti fotografiranje znamenitih visečih hiš.
Ne.
POKLICALA SEM MAMO.
Mojo predrago mati.
In ji povedala:
»Mama, prihajam domov.«
Mislim, da je bila te novice zelo vesela.
Pravzaprav imam občutek, da je bila ona v zadnjih dneh precej bolj pod stresom kot jaz.
Ker je brala moj blog.
In če si predstavljate, kako je brati zgodbe o muhah, psih, prepadih, dežju, premraženih nogah in vaseh brez prenočišč, medtem ko je glavna junakinja tvoja hči …
No, verjetno ni najbolj sproščujoče večerno branje.
Jaz sem medtem vsaj vedela, da sem še živa.
Mama pa je morala čakati na naslednjo objavo, da je izvedela, ali sem se že rešila iz naslednje katastrofe.
»Draga mama, dobra novica. Preživela sem.«
»In še boljša novica. Zdaj grem domov.«
Verjetno bi lahko slišala njen vzdih olajšanja vse do Španije.
Potem sem morala urediti še zadnjo logistično operacijo.
KAKO PRITI DOMOV?
Ker očitno pri meni ni dovolj, da zaključim Camino.
Ne.
Zdaj moram organizirati še mednarodno selitev svojega nahrbtnika, umazanih superg in utrujenih živcev.
Iz Cuence vozijo hitri vlaki proti Madridu, Valencii in tudi v smeri Alicanteja.
In jaz sem imela izbiro.
Madrid?
Valencia?
Alicante?
Pogledala sem možnosti.
Premislila.
In se odločila.
ALICANTE!
Zakaj?
Ker imam očitno po vseh teh dnevih dežja, vetra in mraza še vedno dovolj razuma, da se vrnem nekam, kjer je topleje.
In ker bi si rada še malo ogledala to čudovito mesto.
Če že zaključujem Camino prej, kot sem načrtovala, si lahko vsaj privoščim še nekaj prijetnega.
Malo sonca.
Malo mestnega življenja.
Morda kakšno dobro kosilo.
In predvsem dan, ko mi ne bo treba razmišljati, ali bom po petdesetih kilometrih našla posteljo.
Potem pa letalo proti Zagrebu.
In od tam naprej z GoOptijem.
Domov.
Zveni preprosto, kajne?
Seveda ne.
Ker me jutri čaka še precej dolg dan.
In celo do hitrega vlaka bom morala prehoditi približno osem kilometrov.
OSEM KILOMETROV!
Normalni ljudje bi se verjetno vprašali, zakaj ne vzamem taksija.
Jaz pa razmišljam:
»O, samo osem kilometrov. Kako ljubko.«
Mislim, da imam resne posledice Camina.
Moji možgani očitno ne znajo več normalno ocenjevati razdalj.
Ampak nič hudega.
Še zadnjih nekaj kilometrov.
Potem pa vlak.
Letalo.
Prevoz.
In domov.
Današnji večerni načrt je zato zelo preprost.
Najprej oprati vsa oblačila.
VSA.
Ker res ne želim jutri na letalo vstopiti kot dihur, ki je preživel teden dni v telovadni torbi.
Saj razumem, da so letalski sedeži precej blizu skupaj.
Ampak res ne bi rada, da si ljudje okoli mene začnejo nadevati kisikove maske, še preden letalo vzleti.
Potem bom pojedla nekaj odličnega.
Nekaj konkretnega.
Nekaj, za kar mi ne bo treba prehoditi dvajset kilometrov.
In potem …
POSTELJA.
Zgodaj spat.
Ker bo jutri dolg dan.
In ker si moje telo, čeprav se še vedno obnaša, kot da sem nepremagljiva, zasluži malo miru.
In zdaj, ko sedim tukaj v Cuenci in razmišljam o vsem, kar se je zgodilo, me počasi dohiteva resnica.
MOJ CAMINO DE LA LANA JE KONČAN.
Ne tako, kot sem načrtovala.
Ne tam, kjer sem si želela.
In ne zato, ker ne bi zmogla.
Ampak zato, ker včasih želja ni dovolj.
Včasih potrebuješ tudi osnovne pogoje.
In streha nad glavo po dolgem dnevu hoje zame ni razkošje.
Je nuja.
Bi si želela nadaljevati?
SEVEDA!
Če bi imela zanesljiva prenočišča, bi jutri zjutraj spet obula superge, naložila nahrbtnik in šla.
Brez razmišljanja.
Ker rada hodim.
Ker sem srečna, ko hodim.
Ker mi hoja daje nekaj, česar mi marsikaj drugega ne more.
Mir.
Svobodo.
Občutek, da sem sama odgovorna za svoj dan.
In občutek, da živim.
Zato mi gre na jok.
Ne zaradi bolečin.
Ne zaradi utrujenosti.
Ampak zato, ker se moram posloviti od nečesa, kar sem si res želela dokončati.
In to boli bolj kot kakšen žulj.
Čeprav jih na srečo nisem dobila.
Vsaj nekaj.
Ampak očitno ima Univerzum z mano drugačne načrte.
In jaz se lahko zdaj postavim sredi Cuence, pogledam proti nebu in začnem kričati:
»PA DOBRO, KAJ ZA VRAGA SPET NAČRTUJEŠ?!«
Ampak dvomim, da bom dobila odgovor.
Univerzum je pri teh stvareh približno tako zgovoren kot moja aplikacija, ko jo vprašam, kje je obljubljeno prenočišče.
Zato bom naredila nekaj, kar mi včasih ne gre najbolje.
SPREJELA BOM, DA NI ŠLO PO MOJE.
Ne bom se pretvarjala, da sem zaradi tega srečna.
Ker nisem.
Razočarana sem.
Ampak hkrati sem ponosna nase.
Ponosna, da sem šla.
Da sem si upala.
Da sem sama hodila po neznanih krajih.
Da sem preživela vročino, muhe, pse, dež, blato in vse logistične neumnosti, ki mi jih je pripravila ta pot.
Da sem zmogla dolge etape.
Da sem spoznala čudovite ljudi.
In da sem vedela, kdaj je dovolj.
Ker včasih pogum ni v tem, da za vsako ceno nadaljuješ.
Včasih je pogum tudi v tem, da se obrneš proti domu, čeprav bi srce še hodilo naprej.
In zdaj nekaj, česar si nikoli nisem mislila, da bom napisala o kakšnem Caminu.
DRAGA MOJA LANA …
Prvič.
Zadnjič.
IN NIKOLI VEČ!
Resno.
Midve sva opravili.
Najin odnos je zaključen.
Brez možnosti podaljšanja.
Brez druge priložnosti.
Brez tistega slavnega:
»Mogoče pa čez nekaj let …«
NE.
Če te bom kdaj začela pogrešati, bom samo odprla svoj blog in prebrala o muhah, psih, mokrih supergah in prenočiščih, ki obstajajo samo v digitalnem vesolju.
In me bo minilo.
Zelo hitro.
Prvič v življenju lahko rečem, da nekega Camina ne bom pogrešala.
Vse druge poti, ki sem jih prehodila, so mi tako prirasle k srcu, da sem se na nekatere vrnila in jih prehodila še enkrat.
Ampak ti?
Ti si posebna.
POSEBNA NA NAČIN, KOT JE POSEBEN ZOBOBOl BREZ ANESTEZIJE.
Ne pozabiš ga.
Ampak ga res ne želiš ponoviti.
In vendar …
Če bi me kdo vprašal, ali mi je žal, da sem se odpravila na Camino de la Lana, bi bil moj odgovor jasen.
NE.
Niti za trenutek.
Ker mi je ta pot dala ogromno.
Ne vedno tistega, kar sem želela.
Včasih predvsem tisto, česar si res nisem želela.
Ampak dala mi je zgodbe.
Smeh.
Jezo.
Strah.
Hvaležnost.
Preizkušnjo.
In spoznanje, da zmorem veliko več, kot sem si morda mislila.
Dala mi je tudi ljudi, ki jih ne bom pozabila.
Gospoda z belim avtom.
Punce z roza lasmi.
Starejše gospe, ki me je odpeljala na kavo.
Vseh tistih domačinov, ki so mi poskušali pomagati, čeprav jih nisem razumela niti za en sam pošten stavek.
In čeprav sem na tej poti večkrat izgubila zaupanje v aplikacije, ga nisem izgubila v ljudi.
Prav nasprotno.
LJUDJE SO BILI NAJLEPŠI DEL TEGA CAMINA.
Zato se od njega ne poslavljam kot poraženka.
Poslavljam se kot ženska, ki je šla sama na pot, doživela marsikaj in se vrača domov z nahrbtnikom, polnim zgodb.
In verjetno še nekaj španskega blata.
Ker tistega se očitno ne bom znebila tako hitro.
Draga Lana, hvala za vse.
Za kilometre.
Za razglede.
Za tišino.
Za občutek svobode.
Za dokaz, da moje noge še vedno zmorejo več kot petdeset kilometrov na dan.
In za vse tiste trenutke, ko sem se počutila zares živo.
Za muhe, pse in neobstoječa prenočišča pa …
NE, HVALA. TO LAHKO OBDRŽIŠ.
Jaz grem domov.
Z nasmehom.
Z malo žalosti.
Z veliko hvaležnosti.
In z zelo jasno odločitvijo.
CAMINO DE LA LANA – PRVIČ, ZADNJIČ IN NIKOLI VEČ.
Ampak hoja?
Hoja ostaja.
Ker če me je ta pot česa naučila, je to, da se moje noge še niso naveličale sveta.
In jaz tudi ne.
Buen Camino!
P. S. Draga Lana, če si mislila, da bom za tabo jokala tako kot za drugimi Camini, si se zmotila. Jokala bom predvsem zato, ker bom morala s superg spraviti tri kilograme tvojega blata.
P. P. S. Če me bo kdo kdaj vprašal, ali priporočam Camino de la Lana, mu bom najprej postavila samo eno vprašanje: »Imaš šotor?« Če je odgovor ne, mu bom raje priporočila kakšen drug Camino. Takšen, kjer prenočišča niso mitska bitja.
P. P. P. S. Mama, prihajam domov. Lahko nehaš brati moj blog z merilnikom krvnega tlaka v roki.
