Končno smo bili spet sami trije v sobi v prenočišču. Noben od nas ne smrči – jackpot! Že smo si obetali noč mirnega spanca, a kaj, ko na Caminu vedno obstaja vsaj en sovražnik. Tokrat: komarji. Eno samo brenčanje okoli glave, kot da bi imeli mini dron španske vojske nad posteljo. In ko so začeli še srkati mojo kri, sem uradno postala all-you-can-eat restavracija.. Zaspala nisem do dveh zjutraj. Anita je raje pobegnila ven brati knjigo, jaz pa sem plesala “flamenco praskanja” po stopalih in roki. Ko se je vrnila, je po par minutah zaropotalo ob steno. “Si ga?” sem vprašala. “Ne, preklet naj bo,” je zamrmrala. Na koncu smo zaspali od same utrujenosti ploskanja komarjem. Če bi nas kdo snemal, bi mislil, da vadimo aplavz za koncert.
Budilke so začele težit ob 6:45. Človek bi si mislil, da je to že sama po sebi mučenje, ampak ne – ob 7:00 nas je čakala nagrada: bar. Kava in sendvič – zajtrk šampionov! Potem pa gasa na pot. Začelo se je z vzponom, ravno pravim za “dobro jutro, ti revež brez hrbtenice”. Jutro je bilo toplo, čeprav smo bili v hribih. Meni pa je hrbet, zaradi mehke vzmetnice, veselo sporočal: “Ha! To ti je za luksuz!” Bolečina je špiknila, jaz pa sem naredila par vaj, kot da sem na jogi za amaterje. Na srečo je izginila.
Anita je imela jutranji turbo-tempo – očitno jo je Camino že transformiral v maratonko. Massimo pa si je, kot vedno, vzel čas zase. Tokrat v obliki klepeta s Francozinjo. Midva z Anito sva šibali naprej, on pa je treniral svoj “casual charming mode”. Jaz pa sem se spomnila dneva, ko sem z nekim Francozom od Santiaga do Finisterre zmogla pprehoditi to pot v enem dnevu. Spomnim se, da sva se skupaj smejala, čeprav naju je čakalo še 20 km. Adrenalin je delal čudeže – in Finisterra se je zato zacementirala v moje srce. Naslednje leto sem celo odkorakala 117 km v manj kot 22 urah – Finisterre, Muxía, Santiago. Noro. Letos bom ta mazohističen podvig izpustila – nimam volje, pa še telo mi kriči: “Si normalna?”
Ko sem končno prispela v Cee – ribiško mestece, kjer barke lenarijo bolj kot pohodniki po kosilu – sem si oddahnila. Ulice vijugajo kot peregrino po treh kozarcih vina, ribiči pa buljijo v morje, kot da čakajo UberEats dostavo. Hobotnica tu je mehkejša kot puding in definitivno bolj prijazna kot klasičen španski zajtrk “kava + sendvič”.
Tu sem počakala Anito in Massima. Pol ure. Potem pa še eno uro, da sta se najedla. Anita je medtem, ko je srkala sok, omenila, če bi šli danes v cenejše prenočišče. Jaz sem ostala zvesta tistemu z bazenom in teraso (halo, prioritetee!). Ko je odšla na stranišče, sem Massimu šepnila: “Plačajva zanjo.” Takoj je bil za. Anita je stara 20 let, dala je odpoved v službi preden se je odravila na to odisejado. Denar pač ni njena močna stran. Par evrov več naju ne bo ubilo – jaz pa sem hotela, da ostanemo skupaj do zadnje skupne kave v sredo zjutraj. Problem rešen v minuti.
Rekla sem: “Vidimo se v Finisterri.” Vsak po svojem tempu.
Na poti sem pisala Margi, prijateljici iz leta 2022, ki dela v legendarnem hipi baru v Finisterri. “Si tam?” sem jo vprašala. “Ja.” “Pridem čez 40 minut.” In sem šla.
Prva plaža, vonj Atlantika, koncert galebov… To je bil moj turbo napitek! Pospešila sem korak in v daljavi uzrla Finisterro. Moj drugi dom. Moj cilj. Moj oltar Camino norosti. Tu so ljudje, ki jih imam rada, tu se konča moja letošnja pot.
Naslednji dan budilka ne bo več tulila ob 5:30. Končno bom spala kot človek. Najlepše pa: objela bom vse prijatelje, ki sem jih skozi leta spoznala v Finisterri.
Danes je lep dan. Danes sem zmagala. Danes sem prinesla notri tistih 80 km, ki mi jih je Camino Sanabrés vzel.
