30. DAN: KREMATORIJ IN GRANITNE KOCKE

Poskus samomora na vročini. Spet neuspešen. Dan dolg 57 kilometrov, ko se daš na preizkušnjo, boš preživel ali šel rakom žvižgat zaradi hoje po soncu čez celi dan. Tisto lepilo je pomagalo in tako sem lahko brez bolečine hodila do cilja. Dolgi sprehodi so zame vedno užitek, če se le sonce ne šopiri preveč, a ta dan se je. Ker sem že imela rezervaciji v prenočišču mi tako ni preostalo drugega kot da stisnem zobe in se nekako priplazim do tja zaradi vročine. Edini in najhujši sovražnik tu je žgoče sonce. Če delaš samo eno etapo na dan ne boš trpel, a po dve na dan pa si kot v krematoriju. Ne jamram, samo želim povedati kako izgleda, če so tvoje želje večje od vseh ostalih na Poti. Ob enih je na poti vrelišče in si spet kot cedilo, želiš si sence katere ni od nikoder. Življenje ti tako visi na nitki, glavobol in omrtvičena roka ti data to vedeti. Sprašuješ se koliko tvoje telo lahko prenese, bo zdržalo do konca etape. Niso to lepi trenutki, a te naredijo živo. In, ko ti uspe priti do konca, si zadovoljen sam s seboj, ker si poslušal svoje telo, čeprav ves izmučen zaradi vročine, a vseeno si prišel na cilj živ. Moje levo stopalo se je ta dan počutilo fenomenalno in sem tako lahko letela skozi etapo do 50 kilometra, potem pa so se pojavile granitne konce, ki ti ubijejo dušo in telo. Berlinčan je rekel, da tisti, ki se je spomnil ta jajca bi ga bilo treba dati na štrik. Hoja po tem je kot da stopiš na lego kocko.  V prenočišču kamor sem bila namenjena sem spet ostala skoraj brez postelje, čeprav sem z lastnikom govorila še enkrat ta dan in mu povedala da sem na poti, ampak moram počakati na čoln, ki me pelje na drugo stran obale. Tako sem morala mirovati eno uro, vroče je bilo za znoret, zato sem se odpravila ohladit v nek teniški klub. S čolnom smo bili res hitro na drugi strani, brzina in zraven še ohladitev zaradi hitrosti. Pasalo je kot ata na mamo. Zatem je sledilo še 17 kilometrov pod žgočim soncem. Kakorkoli, posteljo sem le dobila, a v kopalnici ni bilo luči, tako je šlo za tuširanje v miže in morala sem si opraviti še oblačila, ki sem jih imela ta dan na sebi. Nekaj novega torej. Tudi, če nikoli več. Spala nisem dobro saj sem se spet začela zbujati ponoči, kar pomeni, da sem spet začela razmišljati o službi in moji trenutno največji življenjski odločitvi, ali zapreti studio za zmeraj, ali še malo vztrajati. Možgani so tako spet v polnem pogonu.