Ker sem se včeraj dala zgodaj v posteljo, sem si končno vzela čas, da si pogledam dokumentarno serijo Tour de France. Odlična serija, ki ti da boljši vpogled v zakulisje tega spektakla. Slovenija se tu deli na team Roglič in team Pogačar. No, meni gre mali pezdetek od Pogačarja še vedno na živce. Verjetno ne bom nikoli prebolela kako je Rogliču porinil prst v rit leta ne vem več katerega na Touru. Tako sem bila letos prav vesela, da je bil drugi in ne prvi. Vem, grozna sem.
Ob 22:00 sem zamižala oči, a so bili v sosednji sobi moški tako glasni, da je bilo nemogoče zaspati. Pravila tu so jasna, ob 22:00 popolna tišina. No, te Španci se niso ugasnili do 23:00 in tako so mi popustili živci in sem se odpravila do njihove sobe. V bistvu sploh nisem nič rekla, s pogledom sem jim dala vedeti, da sem jih pripravljena ubit in če ne bi to zaleglo, bi jim rekla, da sem v sorodu z Berlinčanom, a je bil hvala Bobu dovolj pogled. Ja, vem, staram se. Lej, ni problem pogovarjati se v normalni jakosti, ne mi pa biti Pavarotti. Končno tišina in evo ga, komar okoli moje glave. Ta se je zabaval z mojimi živci kakšno uro in ko se je napil moje krvi, je sledilo kopanje v lastnem potu, saj so bile žimnice plastične. Če tako izgleda menopavza, se prav nič ne veselim prihodnosti. Plan je bil vstati ob 5:30, saj nas je ta dan čakala peklenska vročina, a zaradi vseh teh motečih faktorjev, sem tako vstala ob 7ih. Jupijeej. Čudovit dan za po peklu se sprehajat z zjebano nogo. Kako se je začel dan? Z bolečino, seveda. Tako sva se z Berlinčanom odločila, da tega bogega reveža od kazalca odrešiva muk in tako hodila po taki poti, da bi se noht odtrgal še iz leve in desne strani, saj tako bolečine ne bi bilo več. A mali se ni dal. Trmast je tako kot jaz. Tako sva šla na malo pivo, da ubijeva bolečino. Ker je bila vročina tako močna naju je to pivo prijelo tako dobro, da sva se začela delati norca iz skoraj vseh pohodnic, ki so šli mimo naju. Namreč, na pohodu je bila roza barva, bleščice, dolgi fluorescenčni nohti v špico, umetne obrvi font številka 100, tigraste pajkice, napihnjene ustnice, nategnjen obraz in Prada vonj. V glavnem blink blink shit, ki v naravo ne paše, če vprašaš mene. Berlinčan je bil v šoku, saj tega ni vajen. Rekla sem mu, da je to nova normalnost 21. stoletja. Rekel je, da se tu zabava konča, da to ni smešno, da ženske izgledajo kot spake. Rekla sem mu, da niso one krive, krivi so tisti, ki so se spravili v ta posel z oceno pri likovnem predmetu manj uspešno. Bil mi je fouš, ker moški tu so pa pač za umret lepi. Rekla, sem mu naj postane gej in tako ne bo trpel. Sicer pa jaz opravljam večino stvari tu in rabim lepe stvari, da pridemo do Fara. Ob vseh teh vizualnih šokih me je nehal boleti celo noht. A, ker sem želela sem spet videti Berlinčanov redek nasmeh sem mu rekla, da ženske s takimi nohti izgledajo kot Freddy Kruege in, da me zanima kako si obrišejo rit po opravljeni veliki potrebi. Model se je skoraj poscal od smeha. In če vidim še osebo, ki se tu sprehaja v kroksih, gremo nazaj na cesto, ker je tam manjši pekel od te modne piste. Vsemogočni je bil seveda razočaran nad najinem obnašanjem in naju tako peljal v tak hrib, da se je smeh spremenil v jok, za piko na i pa ni bilo senco. Tako je šlo spet za pogajanje z Vsemogočnim, da bom pridna od sedaj naprej, da se bom obnašala letom primerno pa še kaj je izletelo iz mojih ust, samo da mine ta pekel. Kurc pa tak dopust, če se človek ne more delat v miru iz drugih saj eno uro. Ko smo končno šli po hribu navzdol, sva si z Berlinčanom potiho dalo petko za čudovito zabavo. Ko smo sestopali sem zagledala spet lepega fanta, ki se je tako lepo smejal in nisem si mogla pomagat in mu tako rekla: "You are going to hell, so good luck." Dvignila sem roko za tlesk petke, katero mi je tudi dal in odšla naprej svojo pot. Ta dan sem rezervirala prenočišče s sobo samo zase saj sem rabila kvaliteten počitek in pa mir. Ko sem prišla do tja sem bila crknjena za radi vročine in bolečine. Takoj za mano je vstopil duhovnik, ki je tudi na poti in kdo je imel prednost za check in? Jaz, ki sem prišla prva sigurno ne. Težko sem držala jezik za zobmi, a sem ga. Medtem, ko so oni dolgo diskutirali o ne vem čem, sem jaz razmišljala, da grem v cerkev po nuna oblačilo in bom tako imela tudi jaz prednost pred ostalimi. Vsemogočni me je ob tem razmišljanju potegnil za ušesa. Dobr dobr pol pa ne. Ko si je lastnica končno vzela čas še zame, mi je pokazala kje je moja soba, do nje so namreč sledile ozke strme stopnice po katerih se lahko ubiješ. Odpravila sem se pod tuš in potem na pozno kosilo. V restavraciji za sosednjo mizo so sedeli glasni in razigrani Španci, ki so si zaželeli moje družbi in, ker žabe res ni težko poriniti v vodo, sem prisedla. Od tu naprej se sklicujem na 5. amandma.