Tudi to jutro seveda ni šlo po planu – ker zakaj bi šlo, ane? Zbudil me je SMS od Španca, da gresta z Viktorjem na bus ob 7:50 in potem še isti dan nadaljujeta pot v Ourense. Imela sem celih 20 minut, da se odločim in spravim skupaj. Herojsko – odločila sem se v eni minuti, zrihtana pa v petih minutah – moj nahrbtnik je namreč vedno pripravljen že zvečer (sem kot tisti paranoični liki iz akcijskih filmov, ki spijo s čevlji ob postelji). Poskrbela sem samo za zobno ščetko – saj veste, Camino je težek, ampak halitoza je težja.
Skupaj smo se odpravili pred bar, kjer je bila tudi avtobusna postaja. Lokal je bil – hvala vsem bogovom kave – že odprt, in tako smo si privoščili en kofein za pogum. Če mi je bilo še pred petimi dnevi zjutraj prevroče, me je danes zeblo v dušo. Veter se tukaj pač ne ustavi. Zaposlen na polni delovni čas, brez malice in brez pavze.
Ko smo spili kavo, smo šli ven in čakali avtobus. In potem – déjà vu – Španci in točna ura? Misija nemogoče. Jaz sem bila že čisto premražena, prav tako tudi Španca. Avtobusa pa od nikoder. Končno mimo pridrvi mini bus, bolj podoben podaljšanemu kombiju. Mi veselo dvignemo roke, kot bi lovili taksi: »Halo, tu smo!« Voznik pa elegantno odpelje naprej. Kot da smo duhovi. Seveda smo mislili, da to sploh ni bil naš bus, zato smo čakali še 20 minut. Vrnili smo se v bar, kjer smo izvedeli, da ja – to je bil naš avtobus. In voznik nas je ignoriral. Lep začetek dneva. Prisežem, videla sem, da nas je opazil. Samo pogledal in si mislil: »Aha, romarji … jebite se.« Seveda sem mu v mislih vrgla vse mogoče psovke. Stati tam na mrazu in te ta še ignorira? Bravo, gospod šofer, medalja za prijaznost.
Tako smo poklicali taksi, ki nas je odpeljal do prvega mesta, kjer smo lahko ujeli drug avtobus do Ourenseja. Med vožnjo je bilo še vedno videti požar. Dim je bil tako močan, da sem ga vohala celo v taksiju. Žalostna vožnja – koliko pokrajine je uničene … Vmes sem še na hitro spisala zapis za prejšnji dan, da sem ubila čas.
Ko smo prispeli v mesto, kjer smo lahko nadaljevali z avtobusom, smo imeli čas za dolgo kavo, saj smo prišli malo po deveti, bus pa je bil šele ob 10:30. Čakanje. Groza. Verjetno je bil to najtežji dan – ne zaradi hoje, ne zaradi vročine, ne zaradi žuljev – ampak zaradi čakanja na avtobus. Mi, vajeni tišine, svežega zraka in »pohodniške meditacije«, smo se znašli v hrupu in dimu. Moja duša je jokala.
Ob kavi sem Jose-ju pojamrala, da sem zajebala današnji dan. Massimo ima rojstni dan, jaz pa sem mu obljubila, da bom zraven na zabavi. In evo me, na busu. Razočarana sama nad sabo. Za povrh moram preskočiti še dve etapi z busom – kar je zame absolutno dno. Zame je Camino »all in or no in«. Če je naporno, če boli, če komaj stojiš – super, saj nihče ni rekel, da je Camino wellness paket. Ampak bus? To je zame najhujše trpljenje. To je moj najhujši dan na Caminu. Zajebala sem rojstni dan in preskočila dve etapi hoje.
Razumem, da nisem jaz kriva. Vem, da zmorem. Ampak teh 80 kilometrov bo manjkalo. In moj ego? Ta je užaljen do temeljev. Jokala sem. Toliko priprav, toliko poti, potem pa – tik pred koncem – me posedijo na bus. Najhujši scenarij. Kot da bi namesto 920 km prehodila 0. Teh 80 km mi zjebe vse. Ego ima zdaj črno zastavo.
Ko smo prispeli v Ourense, sem hotela samo ven iz velikega mesta. Ustavili smo se še v trgovini, da naberemo nekaj hrane, potem pa krenili na pot. In ta pot mi je takoj pokazala zobe – dobesedno me je dala na vse štiri zaradi vzpona. Fanta sta šprintala v hrib, kot da se prijavljata na Tour de France na nogah. Jaz sem rekla: »Ne, hvala.« Če grem jaz šprintat, bom pobirala svoja pljuča po tleh kot izgubljene rokavice.
Na sredini hriba me zadene realnost. Dve etapi v maloro, Massimov rojstni dan v maloro … Vse v lajfu zajebem. Sesul se mi je svet. Panika. Želela sem nadaljevati sama – brez »bojevnikov«, ker nisem hotela, da me vidita v solzah. Potrebovala sem prostor za svoj ego. Ampak nisem uspela. Do konca poti sem ostala žalostna. V vas sem prišla s sončnimi očali, da ljudje ne bi videli mojih solz. In ja – dol mi visi, če me kdo razume ali ne. To je moj Camino, moji izzivi, moji zajebki in moja bolečina. Ne rabiš razumeti. Saj obstaja rek: »Preden sodiš drugega, obuj njegove čevlje in pojdi njegovo pot.« Jebeš ta rek. Jaz pravim: »Preden sodiš mene, skoči v mojo glavo.« Tam pa ne zdržiš niti minute.
Ko se je vzpon končno nehal, je pot postala lahkotna za moje telo, ampak ne za mojo psiho. Moje misli niso znale sprejeti dejstva, da sem prehodila najtežjo pot v poletni vročini, rešila svojo nogo in pol poti hodila brez bolečin. Ego pa je vseeno kričal: “Ni dovolj! 80 km ti manjka!”
Na cilju sem šla v bar ubiti bolečino. Pivo namesto aspirina. Spet sredi vukojebine, brez Massima, brez njegove punce. Poslala sem Josetu SMS, da sem že v vasi, da sem OK, ampak da nisem srečna, ker sem morala iti z busom. Razumel je. Rekla sem mu, da se jima pridružim v prenočišču čez 20 minut, ko spijem pivo in neham stiskati zobe.
In potem – bum! – izza ovinka pride Anita, nasmejana kot sonce. Telefon mi pade na tla od presenečenja. Bila sem je tako vesela! To je pomenilo, da bomo Massimov rojstni dan vseeno praznovali skupaj. Povabila sem jo na pivo, ona pa mi je priznala, da je bil tudi zanjo dan z busom morbidno dolgočasen. Tudi onadva z Massimom nista hotela ostati v mestu brez nas. Opravičila sem se, ker sem zjutraj šla naprej brez njiju, ampak moji možgani so očitno ostali v postelji, ko sem jaz že sedela v taksiju. Razumela je. Hvala bogu, ker sem imela res slabo vest – vedno se trudim držati dogovorov.
Dan je postal lepši. Massimo je prišel v bar in dobil ziljon poljubov od mene za rojstni dan, plus opravičilo za moj zajeb. Na koncu dneva smo bili spet vsi skupaj, v vukojebini, v neki majhni vasici – nasmejani in zadovoljni.
