Prejšnji večer sva z Andreo v prenočišču spoznala mladega Francoza. Star 26 let, je službo dal na klin, spakiral nahrbtnik in se odpravil na Pot. Začel je nekje v Franciji, a me ne sprašuj kje, ker sem pozabila naslednjo sekundo, ko mi je povedal. Vem pa, da je na poti 49 dni in da ne hodi počasi, sploh pa ima dolge noge kot ponedeljek. Imeli smo prijeten večer ob čudovitem pršutu, olivah in hladnem pivu. Špance res ne moti, če imaš na mizi svoj zvočnik z retro glasbo ali pa Solomunom. Da se razumemo, vedno vprašam, če smem, še prej pa naredim res dober vtis, da mi ne morejo reči ne. Dežela glasbe. Fak, ljubim te Špance, po drugi strani pa me živcirajo, s svojo počasnostjo in neorganiziranostjo. Polž je hitrejši od njih. Skupaj smo opazovali kako se sonce poslavlja. Končno prijazno sonce, ki ti boža kožo in uspava. Zjutraj in zvečer je lahko čudovita družba, a sredi dneva bi se najraje skregal z njim, a nimaš šanse za zmago, saj je močnejše. Zato so jutranji in večerni trenutki tako samo še bolj posebni. Kakorkoli, večer je šel zelo lepo narobe. Zjutraj smo se počutili olimpijsko in na pot štartali skupaj. A nas je vreme takoj zajebalo, saj smo imeli veter v prsa in v bok. Bili smo na 900 metrih nadmorske višine in vreme se na tej višini obnaša drugače. Dvigniti pa smo se morali na 1400 nadmorske. Hoja je bila otežena, a meni je bilo vseeno, saj sem bila nazaj v hribih, nič več hoje skozi mesta ob glavni cesti. Ta ti lahko ubije dušo. Ko sem hodila skozi mesta, sem začela pogrešati prazno pot skozi polja. A ta dan smo imeli na sporedu spet hribe s čudovito naravo, ki nas je obdajala. Ko smo se začeli spuščati, sem se spomnila, da je to etapa, ki mi je drugo nogo v letu 2016 uničila oz. sem si jo sama, saj je spust dolg 10 km. Ker je bila pot polna kamnov, moja stopala pa razbolela, je bil vsak korak, kot da stopiš na lego kocko. Stopala so bila otečena, tako sem imela slabšo prekrvavitev in vsak pritisk zaradi otečenosti je bil za umret. Tako sem se odločila za asfaltirano pot, kjer ni neprijetne masaže stopal. Spomnim se, da sem pojedla še zadnji protibolečinski gel, ki so mi ga dali v bolnišnici, da opravi svoje delo in po klancu navzdol sem letela. Dober občutek, ker sem bila zadnjih 300 km počasna zaradi natrganih vezi v Ahilovi tetivi. Asfaltirana pot pa pomeni tudi nekaj avtomobilov, motorjev in kolesarjev na cesti, saj je pot več kot primerna za igro s hitrostjo skozi čudovite ovinke in pokrajino. Greh se je tu brzdati. Bila sem peš, pa se mi je mešalo v glavi od porniča poti. ALL IN! , ki prinaša tudi veliko nevarnost za pohodnika, saj cesta ni ravno široka in se tako igraš z življenjem. A ker imam hitre reflekse, se avtomobilov nisem bala. Prejšnji dan sem Andreo rešila pred nesrečo. Veter, ki je pihal v sunkih, je prevrnil senčno marelo, v baru v katerem sva sedela, a mi jo je uspelo ujeti z desno roko, da ni padla nanj. Moja primarna roka je leva. Tako da, samozavest serijsko. Mati bi me sicer vprašala po zdravju, a še dobro, da nima Facebooka. Letos so očitno moje noge pripravljene na vse in odločila sem se za isti podvig. Lej, ene napake so tako dobre, da jih je treba enostavno ponoviti. Predvsem zato, ker sem prišla uživat in ne gledat, kod hodim in naravi odpret vse svoje ventile, da sprostim telo. Želja po razpadu sistema v najboljšem pomenu. Ko sem se pognala dol po hribu, sem roke dvignila visoko v zrak in začela plesat, tudi boki so si zaželeli zabave. Normalni ljudje tega ne bodo nikoli razumeli. Niti ne rabijo. Tudi jaz ne razumem vsega in v bistvu tudi nočem. Šlo je za najlepši 10-kilometrski spust. Čista sreča, zen in lep kič. Na poti sem se spomnila mojega prvega avta, ki se ga »podedovala« od mami, kako hudo bi ga bilo dati tukaj v vse te prestave z zvokom "DER SE!" Imela sem Suzuki swift 1.3 GTI. Kako lepo bi šlo po tej poti v tri brzine v krivine. Hormoni sreče bi tolkli v rdečo. Nasmeh do ušes. Spomnila sem se na očeta, ki je nekoč vozil really, kako lepo bi bilo na tej poti biti tudi njegova sovoznica. Legenda, še danes pri svojih 70 letih vozi tako dobro pri hudi brzini, da lahko celo zaspim, toliko mu zaupam, a pri umetnosti s hitrostjo človek pač ne zaspi. Lansko leto me je prišel iskat na letališče v Benetke z bratrančevo Teslo. "Fotr, požen hudiča!" 260 km/h po avtocesti, kakšni pospeški, čista poezija, smejala sem se celo pot. Edino kar sem pogrešala, je seveda zvok in vonj. Tako da Nejc Slatner tebe gledam. Nimam še kupljene karte za Flix bus z Benetk.
Kakorkoli, ker sem izbrala asfaltirano cesto, sem prehodila 4 km več kot ostali in tako je bil Andrea prvi na cilju. Nisem mu želela uničiti tega užitka in mu pustila, da uživa v trenutku, ker je bil prvič pred mano na cilju. Čakal me je v lokalu z nasmeškom, kjer me je že čakalo pivo, saj sva se morala odločiti v katerem prenočišču bova prespala ta dan. Ker so imeli Španci nek praznik, je bila napovedana fiesta v vasici, sva se zato odločila za prenočišče na koncu vasi, saj nisva želela imeti šundra. Ko sva pila pivo se nama je pridružil še francoski deček. Po dveh pirih smo se skupaj odpravili proti prenočišču. Ker sem rabila cigarete, sem se ustavila v baru, da jih kupim. Model, ki je delal tam je izgledal tečen, imel je okoli 200 kg. Verjetno je bil uničen od včerajšnje fieste. Jaz pa židane volje, saj je bil za mano fantastičen dan, zato sem mu s prsti nakazala, da naj se le malo nasmeji. Začel se je smejat in ko sem že bila pri vratih, mi je zažvižgal, obrnila sem se in nakazal mi je isto kot jaz prej njemu.. Verjetno sem mu za 20 sekund polepšala dan, on pa meni. Ljudje res ne potrebujemo veliko. Ko smo prispeli v prenočišče, sem bila navdušena, saj je imelo velik vrt, primeren za siesto in kasneje za fiesto. Ko smo se očedili in oprali oblačila, smo šli v sobo in ob prijetni glasbi zaspali za eno uro. Potem pa smo se odpravili na vrt na pivo, kjer smo se zabavali s šefom prenočišča. Z nami je tudi plesal. Mislim, da sem mu saj ene 10 krat rekla, da ga ljubim, ga objela in mu dala lubčka na lice, ker nam je pustil, da imamo lahko svojo glasbo in ker mi je pripravil najboljši hamburger. Sladice nisem hotela, a mi jo je na koncu vseeno prinesel. Moj račun je bil 14 €, dala sem mu jih 20 in rekla, da ostalo je za njega. Skoraj sva se skregala, ker ni hotel vzeti, tako sva se odločila, da mu dam 1 €. A zjutraj, ko smo zapustili prenočišče sem mu zraven žara pustila še tistih 5 € in prvič ocenila prenočišče na bookingu in vsem ostalim pohodnikom, ki so za nami povedala, naj prenočijo v tem prenočišču, saj ima vse kar potrebujejo po napornem dnevu.
