12. DAN - EL BURGO RANERO
Ko sem zjutraj vstala sta bila v prenočišču samo še Lucca in Andrea. Sodeč po vsebini denarnice, sem Andreo vprašala, če smo šli včeraj v Milano. Pijača je bila kar draga, spili pa nismo malo. Dobro zapravljen denar, saj smo se imeli čudovito. Andreo sem vprašala, če je že kdaj spal v donativo prenočišču, kjer plačaš kolikor želiš ali pa nič. Njegov odgovor je bil ne. Ker je Andrea doma v Milanu, je bilo nujno, da ga peljem tja, saj bo tako bolj cenil stvari, ko pride nazaj domov. Lucca je zjutraj pojamral, da ima rahle težave z vezmi in da še ne ve, če nama bo lahko sledil. Dogovorili smo se, da ostanemo na vezi in se odpravili na pot. Čisti dolgčas, celo pot smo hodili ob drevoredu. Čas sem si krajšala tako, da sem štela drevesa. Pri številki 5000 sem se utrudila in pisala Andrei, da grem v prvi bar na poti, ker drugače se lahko samo še ustrelim v glavo. Letos problemov nisem spakirala na dopust, saj ti ne potrebujejo dopusta. Torej, samo zabava in brezskrbno življenje. Ker sem v res dobri fizični kondiciji, si lahko privoščim več kot ostali. Tudi enega žulja nimam. Ko zaključim s hojo, nisem utrujena, noge so lahke in ne trde kot skala. Kar je res dober občutek, saj sem si na začetku želela samo, da mi zdržijo do konca poti, brez bolečin in da samo uživam. Žulji so mala mal'ca zame, natrgane vezi pa Kristusove muke. Tako sem po krepčilnem pivu, ki je skoraj najboljši doping, prehodila 4 km malo bolj navihana v možgan in mi tako ni bilo več dolgčas. Ko sem prispela v mesto, ki je bilo brez energije in je bila tudi to moja točka B, končni cilj za ta dan, sem pomislila, da bom tu umrla od dolgočasja. Ura je bila še mlada, ko sem prispela. Odkorakala sem do prvega bara in počakala Andreo, da se sprehodiva skupaj do prenočišča. Od donativa prenočišča ne smeš prav veliko pričakovati. Ko sva prispela tja, me je Andrea samo začudeno pogledal, žlehtno sem se mu nasmejala in mu pomežiknila. Pogled: »Danes boš trpel«. No, na koncu sem samo jaz trpela. A, o tem malo kasneje. Dali so naju v sobo s šestimi pohodniki, v velikost 3×3 metre.. Bila je zatohla in vroča pa niti vseh še ni bilo v sobi. Kaj bo šele potem. Ko sem s sebe sprala vso umazanijo tistega dne sem na vrtu pod senco drevesa začela urejati stvari iz nahrbtnika. Ura se ni premaknila nikamor. Zato sva se z Andreo odločila, da si popestriva preostanek dneva z zlatim smehom - jointom v roki. Ni dolgo trajalo, da se je možgan zarotiral za 45 stopinj. Odpravila sva se v bar in na poti do tja zagledala, da so vsa drevesa oblečena v nakvačkane umetnine. Očitno ljudje, ki tu živijo tako preganjajo dolgčas, V lokalu je delal, tečen stričko, ki jih je štel tam okoli 50. Andreo sem vprašala, če se samo meni zdi model tečen in nesrečen. "A ti ne bi bila, če bi tukaj živela," je bil njegov odgovor. Ker sva bila po smotki dokaj mehka v telo in možgan, sva se odločila, da leževa na travo pod drevesom pred prenočiščem. Malo kasneje je prišla prostovoljka, ki dela v tem prenočišču, oblečena v kratko krilo in se opravičila, ker moti najin zen, ampak da je prišla osvobodit ptiča. Nič nama ni bilo jasno. Tisti trenutek so mi možgani jadrali na belem oblaku in rekla sem ji, da je ptič svoboden, če je na drevesu. Da ne razumem, kaj hoče. No, razložila mi je, da je nekaj dni nazaj ptič mladič padel z drevesa in so mu naredili zatočišče v prenočišču, dokler ne bo sposoben sam vzleteti. Res lepa gesta, poklon, sem si mislila. Čez nekaj minut se je vrnila s ptičem v kletki. V drugi roki je imela stol, na katerega je splezala, da je dosegla prvo vejo, za prvi skok ptiča v svobodo. Kot sem že rekla, imela je kratko krilo, stol pa je seveda postavila direkt pred najinima glavama, ki sta gledali v nebo. Ne moreš, da ne bi pogledat, ko je splezala na stol. Mene je »skrbelo« za najino varnost, če pade s stola na naju, sva v riti (dobesedno). Andreo sem vprašala, če se obnaša kot gospod in miži. Z nasmehom je rekel: "Seveda." Ja, seveda, drži toliko, kot, če jaz rečem, da sem Blažena Devica Marija. Sledil je smeh, ki ga nisva mogla kontrolirati, zato sva se postrgala v zgornje prostore kjer sva spala, saj nisva bila za med ljudi, ker naju ne bi razumeli, midva pa njih ne. Tam sva lahko crkvala od smeha in se zabavala po svoje. Kasneje sva slišala, da ostali pohodniki pripravljajo večerjo in se ustrašila, da bodo pojedli najin kruh, namenjen za zajtrk. Pustila sva ga na pultu in ker gre za donativo prenočišče, sva se bala, da ga bodo porabili pri večerji. A noben od naju si ni upal med ljudi, ker sva oba sproti pozabljala kaj sva govorila in kaj morava narediti. Šla sva celo stavit, če naju bo kruh še vedno čakal v kuhinji, kozaključijo z večerjo. Ker verjamem v ljudi, sem rekla, da bo ostal. No, Andrea se je le opogumil in šel v boj. Rekla sem mu še, naj s telefonom slika geslo za wifi. Zelo suverno je rekel, da ne rabi telefona, da ima dober spomin. No, ni dolgo trajalo, da se je vrnil po telefon. Tudi kruh mu je uspelo prinesti. Kar je pomenilo, da sem dobila stavo. Prišlo mi je na misel, da bodo po večerji prišli v sobo še preostali stanovalci. Že zdaj je bilo prevroče. Plastične vzmetnice so napovedovale, da so bomo potili vso noč, pa tudi glasne so bile, bolj kot kakšna zelo razvneta ženska. Z Andreo sva imela postelji na spodnjem delu pograda. Nad mano je bil model, ki je bil daljši od ponedeljka in tudi širši vsaj za pol njega. Že nekaj časa se sprašujem, kakšna je nosilnost teh pogradov, sploh teh, ki so že v visoki starosti. Človek se le lahko ustraši za svoje življenje. Dokaj ironična smrt, če bi taka masa padla name in me za vedno pokopala. Upam da me Slovenske novice ne bi razočarale z naslovom. Kakšen bi bil naslov, če vprašam vas bralce? Jaz ga že imam, ampak rada bi slišala kaj bolj izvirnega. Čisto za zabavo. Kakorkoli, ko so pohodniki le prišli v zgornji prostor spat, se je en Italijan ob desetih zvečer odločil, da bo pripravil nahrbtnik za naslednji dan, ki je bil poln šumečih plastičnih vreč, zaradi katerih imam še vedno travme iz prvega Camina. Pa sem si mislila, saj bo zaključil v nekaj minutah. Neee, trajalo je neskončno. S slovenskimi kletvicami sem mu dala jasno vedeti, da mu bom nahrbtnik zabrisala skozi okno, če ne neha. Kodeks Camina je, da je po deseti uri zvečer popolna tišina. Če imaš stvari pospravljene v plastičnih vrečah, nahrbtnik za naslednji dan, pripravljaš v prostoru kjer pohodniki ne spijo. Ni bil srečen, ko sem se spravila nanj, jaz pa tudi ne. Zatem je prišel še en Italijan, ki ni imel spalne vreče, tako kot Andrea in si je drznil zapreti edino okno, ki je bilo naša edina možnost za preživetje. Vprašala sem ga, če mu slučajno ni kaj jasno. Odgovoril mi je, da ga zna malo zebsti, glede na to, da nima spalke na Caminu. Odgovorila sem mu, da mi je prav malo mar, če zmrzne, saj si je sam kriv, ker ni vzel spalke na tako potovanje, ki je tukaj MUST. Če samo poskuša zapreti okno, ga bom ubila. Zaradi enega, nas ne bo trpelo šest. Enako sem povedala Andrei. Sam si si kriv. Okna se ni dotaknil. A moj največji problem je tičal v zgornjem štuku pograda nad mano. Premetaval se je po vzmetnici sem in tja, da je bilo nemogoče zaspati. Šla sem spat v spodnji prostor, na kamnito polico in zjutraj sem bila vsa polomljena, kot da bi 5 rejverjev plesalo po meni. Na koncu nisem zajebala Andree, ampak sebe. HAHAHA…karma je prasica. Kar se tiče prispevkov za to prenočišče, sem zjutraj pustila samo svoj drek v školjki.
