10. DAN

Z Gro sva najin zadnji skupni sprehod začele dokaj zgodaj, ob 6:00. Zaradi horde ljudi, ki rinejo proti Santiaga je šlo bolj za novelo kot pa za pohod. Mučenje. Kot zadnja šolska ura pred poletnimi počitnicami. Po desetih dnevih druženja je bil potreben samo pogled med nama, brez besed, da je treba spusti ročno zavoro in se dati v športno disciplino super veleslalom med počasnimi pohodniki. Dovolj trpljenja, samo gas do prenočišča. Gro je začetkom pohoda stavila nase, da bo pot prehodila v dvanajstih dneh, a »žal« sem ji prekrižala pot jaz in je tako prišla v Santiago en dan prezgodaj. Svoj konec poti si je zamislila kot v filmu The Way, v hotelski sobi, kjer jo čaka banja vode z mehurčki, udobna postelja in kozarec dobrega vina. A ne danes, to se bo zgodilo jutri. Tako je bila primorana spati še en dan v prenočišču za pohodnike. Peljala sem jo v prenočišče kjer jaz bivam vsako leto, ko prispem v Santiago. Ta se nahaja na začetku mesta in je od katedrale oddaljeno dobre 4 km. Stran od šundra, kjer imaš občutek kot da si še vedno na poti. Prenočišče ima velik vrt katerega obdaja spokojen mir.  Lastnik tega prenočišča je z leti mojega bivanja tam postal moj prijatelj. Ime mu je Dani. Vsako leto en dan pred mojim prihodom v Santiago ga pokličem, da mu javim, da prihajam na obisk. Kodo za vstop v prenočišče mi da še preden je ta odprt za pohodnike, takrat, ko ima glavno vlogo čistilka in je treba prenočišče spraviti v red za naslednje padalce., ki zaključijo pot. Voda in ogenj, v takem odnosu sem s čistilko tega prenočišča. Ne vem zakaj me ne mara. Vedno jo lepo pozdravim, ko prispem tja. Vedno se sezujem pred vhodom v prenočišče, ker spoštujem delo vsakogar. A ona bi me še vedno najraje obesila na vislice. Preden sva z Gro prispele v ta prenočišče sem ji povedala, da znava imeti problem s čistilko. Začela se je smejat, ker kakšen problem pa imaš lahko s čistilko. Eno uro kasneje sva se z Gro  v prenočišču skrivale pred čistilko, ker naju je takoj za dobrodošlico nadrla, kot češ, kaj tu delava. Ker gospa čistilka ne razume angleško, sem ji probala preko Google translate razložiti, da nama je Dani dovolim vstop v prenočišče še preden se ta odpre. Parala sem ji živce in če bi živčnost prinašala prihodek, bi bila gospa milijonarka. Ker nisva želeli, da jo zadane srčna kap, saj ni bila več rosno mlada, sva se tako odpravile proti katedrali kjer je v njeni bližini pisarna za pohodnike kjer ti izdajo diplomo za prehojeno pot. Iskreno, meni je bilo vseeno za ta list papirja, Gro pa ga je želela imeti na svoji steni doma v okvirju. Ker je šlo še vedno za čas Covida, kar pomeni previdnost pri zbiranju ljudi na kupu, sva tako morali naložiti aplikacijo s katero si se pofočkal preko scan kode in ta ti je dala številko kateri si v čakalni vrsti za prevzem diplome. Nahajali sva se nekje pri številki 300 , tako sva se odločile, da se greva zabav v bar, da nama čas med čakanjem hitreje mine. Ker se ob pivu porodijo najboljše ideje, sva se odločile, da naslednjo leto skupaj prehodiva Camino Frances. Gro je par let nazaj prehodila samo nekaj etap te poti, saj ni imela dovolj dopusta, jaz pa kot že veste sem več kot polovice te poti prehodila s  pohabljenima nogama. In me je tako čakal  popravni izpit. Prvi popravni izpit v življenju katerega sem se veseli. Ko sva končno prišli do diplome sva se odpravile na odlično večerjo, kjer sva se tudi poslovile. Meni namreč ni bilo za ostati v Santiagu in sem želela pot nadaljevati čimprej proti Finisterri, saj sem imela več kot dovolj časa, ona pa kot že veste je imela rezervirano sobo v hotelu.  Slovo je bilo grenko, a sva ta okus popravile tako, da sva na poti nazaj do prenočišča obiskale skoraj vse bare, kjer sva se zabavale kot se za zadnji večer skupnega druženja spodobi. Ko sva pozno v noč le prispele v prenočišče in sva bile obe pripravljene za likanje postelje, sem jo stisnila v objem, ji prilepila poljub na lice kot znamko za na razglednico in se ji zahvalila za to epsko turo. Najina noč se je zaključila s stavkom: »Se vidiva naslednje poletje.«