CAMINO DE LA LANA – KO SE NOČ KONČA OB PETIH ZJUTRAJ, TI PA OB POL ENAJSTIH ODIDEŠ NA 30 KILOMETROV
Obstajajo ljudje, ki pred začetkom 1200-kilometrskega pohoda skrbno načrtujejo počitek, se zgodaj odpravijo spat, pripravijo telo na napore in poskrbijo, da bodo na prvi dan poti prišli spočiti, naspani in polni energije.
Potem sem tukaj jaz.
Včeraj sem končno prispela v hostel v Alicanteju, kjer sem spoznala mlado punco po imenu Karolina. Prihaja iz Avstrije, natančneje z Dunaja, v Španiji pa preživlja dvomesečne počitnice. Njen dedek ji je namreč za rojstni dan podaril potovanje po lastni izbiri, ona pa si je izbrala Španijo.
Stara je komaj 19 let. In če mene vprašaš, lepšega darila skoraj ne bi mogla dobiti. Dva meseca svobode, novih krajev, ljudi in izkušenj. V teh letih je svet še vedno ena velika pustolovščina, ki čaka, da jo raziščeš. No, pri meni je očitno še vedno tako, le da imam namesto dvomesečnih počitnic pred seboj 1200 kilometrov hoje in nekaj vprašljivih življenjskih odločitev.
Karolina se je ravno odpravljala na ogled mesta, jaz pa sem imela za danes ogledov dovolj. Dogovorili sva se, da se zvečer skupaj odpraviva na pijačo.
Seveda pa nisem mogla zaspati. Zakaj bi človek spal, če lahko v postelji piše blog, premleva življenje in si ustvarja lažen občutek produktivnosti? Tako sem ležala in tipkala, ko me je zmotil mladenič, prav tako iz Avstrije, z vprašanjem:
»Ali imaš rada pivo?«
Priznam, to je zelo lep uvod v prijateljstvo. Nobenega dolgočasnega spraševanja, od kod si, kaj počneš in kakšni so tvoji hobiji. Samo bistvena življenjska vprašanja.
Odgovorila sem pritrdilno in že sva bila v kuhinji.
Takoj sva se ujela. Fant je približno isti kaliber kot jaz, kar sem ugotovila precej hitro. Tisti trenutek, ko prepoznaš sorodno dušo v smislu, da oba očitno nimata ravno najbolje razvitega občutka za to, kdaj je dovolj. Že takrat bi mi moralo postati jasno, da se današnja noč ne bo končala ob razumni uri.
In potem me je povabil v restavracijo, kjer je imel rezervacijo.
Seveda sem šla.
Model je namreč na las podoben Woodyju Harrelsonu. Ne samo po videzu, tudi glas ima podoben, pa še zabaven je kot on. Kolikokrat v življenju pa dobiš priložnost, da greš žurat z Woodyjem Harrelsonom? No, mogoče ne čisto z njim, ampak dovolj blizu, da si lahko človek malo domišlja.
Ko sva prispela do restavracije, mi je povedal, da ima Michelinovo zvezdico.
Jaz pa oblečena v Nike pajkice.
Popolno. Visoka kulinarika in športna oprema. Manjkala mi je samo še medalja za prehojene kilometre, pa bi bila videti kot uradna ambasadorka napačnega dogodka.
Med večerjo mi je povedal, da je v Španijo prišel iz gurmanskih razlogov. Ima namreč svoj food truck in želi na jedilnik dodati tapase, zato je prišel sem razvajat svoje brbončice in raziskovat špansko kulinariko.
Nekateri ljudje potujejo, da bi našli same sebe. Drugi iščejo smisel življenja. On išče popoln tapas. Vsak ima svoje prioritete in iskreno, nekatere so precej okusnejše od drugih.
Restavracija je bila naravnost občudovanja vredna, hrana odlična, natakarica pa tako zabavna, da bi jo človek najraje vzel s seboj. Imela je izjemen smisel za humor in z njo se je bilo res težko posloviti. Ampak jaz sem imela dogovor s Karolino, zato sem se morala odpraviti naprej.
Woody je bil takoj za, ko sem ga vprašala, ali se nama pridruži v nočnem razpadu sistema.
In tako se je začelo.
Tri diskoteke, ena napačna obutev in veliko vprašanj o človeštvu
V eni noči smo zamenjali tri klube. Razlog? Španske diskoteke so vrtele špansko glasbo, ki pa nobenemu od nas ni bila posebej po godu.
Saj ne, da bi imela kaj proti španski glasbi. Ampak ko si želiš elektronske glasbe, potem pa dobiš še eno pesem, ob kateri bi človek najraje dramatično pogledal v nebo in se vprašal, kje je zgrešil svoje življenje, se začnejo kazati razlike v glasbenem okusu.
Mi trije imamo raje elektroniko.
V enem klubu nas celo niso spustili noter, ker sem bila obuta preveč športno.
Očitno njihov poslovni model ne vključuje ljudi v Nike pajkicah in športnih čevljih, ki so pripravljeni zapraviti denar. Njihova izguba. Jaz sem bila v vsakem primeru pripravljena prispevati k španskemu gospodarstvu, samo očitno nisem imela ustreznega modnega certifikata.
Naša noč se je zavlekla do petih zjutraj. Karolina je omagala nekoliko prej, ker je bila utrujena, midva z Woodyjem pa še nisva vrgla puške v koruzo. Očitno sva bila prepričana, da se noč konča šele takrat, ko se zaprejo vsi lokali, zmanjka glasbe ali pa nas nekdo fizično pospremi proti izhodu.
Na koncu sva pristala na klopci z mlado skupino Angležev.
V angleški humor sem itak zaljubljena, tako da si lahko predstavljate, da se mi ni prav nič mudilo nazaj v hostel. Če obstaja način, da se človek smeji ob petih zjutraj, medtem ko bi moral že zdavnaj spati, potem je to družba pravih ljudi.
Woody me je sicer že na začetku večera prepričeval, naj podaljšam bivanje v hostlu za en dan. Povedala sem mu, da moja noč ne sme biti predolga, ker grem naslednji dan na Camino.
Ampak ker sem podaljšala nastanitev, sem si lahko dala duška.
In sem si ga.
Woody je imel ob osmih zjutraj let domov, Karolina pa ob enih popoldne vlak za Valencijo. Ko sva se končno vrnila v hostel, je Woody samo pobral nahrbtnik in se odpravil naravnost na letališče.
Nočem vedeti, koliko je trpela oseba, ki je sedela zraven njega na letalu. Alkoholni zadah je verjetno deloval kot nevidna kemična obramba, zaradi katere je imel sosed vsaj pol metra osebnega prostora.
Jaz sem zaspala v sekundi.
Zbudila sem se ob desetih dopoldne. Glava je bila težka, kot da bi mi nekdo vanjo čez noč namestil betonski blok, telo pa je potrebovalo nekaj časa, da je sploh razumelo, v katerem časovnem pasu se nahaja.
Odpravila sem se na kavo in se veselila dneva na plaži.
Seveda je bilo prevroče za ležanje na plaži.
Ker zakaj bi bilo življenje preprosto, če je lahko tudi nekoliko cinično?
Vrnila sem se v hostel in začela razmišljati o dnevu, ki je bil pred menoj. V postelji se mi ni dalo ležati, na plaži tudi ne, srečati pa nisem hotela nikogar, ki bi si želel nadaljevati včerajšnjo zabavo.
Dovolj je bilo.
Čas je za hojo.
Camino de la Lana – prva etapa: Alicante–Monforte del Cid
Tako sem spakirala nahrbtnik in se okoli 11.30 odpravila na pot.
Najbrž se vsi normalni ljudje na prvi dan pohoda odpravijo zgodaj zjutraj, spočiti, naspani in pripravljeni na nove izzive.
Jaz sem se odločila za odhod sredi dneva, ko je sonce najbolj neusmiljeno, z nekaj urami spanja in glavo, ki je še vedno predelovala dogodke pretekle noči.
Če bi obstajala olimpijska disciplina za sprejemanje vprašljivih odločitev, bi se verjetno že uvrstila v finale.
Odločila sem se, da bom prehodila približno 30 kilometrov. Prva etapa od Alicanteja proti Monforte del Cid je dolga približno 27 kilometrov, odvisno od izbrane trase, zato je bila moja odločitev glede razdalje približno prava. Le čas odhoda je bil nekoliko manj genialen.
Začetek: mesto, senca in prvi notranji pogovori
Ker sem bila še v mestu, je bilo na začetku kar nekaj sence, zato je bila hoja znosna. Nahrbtnik pa je bil težek. Vanj sem namreč vzela dva litra vode, kar se na papirju ne sliši veliko, na ramenih pa se hitro spremeni v osebni opomnik, da voda ni breztežna snov.
In potem se je začelo.
Tisti notranji pogovor, ki ga pozna vsak pohodnik.
Kaj mi je tega treba?
Ali sem mogoče že prestara za take podvige?
Zakaj nisem ostala na plaži?
Zakaj nisem danes preprosto šla na kavo, pojedla nekaj dobrega in se delala, da je življenje samo po sebi dovolj lepo?
Moji možgani so imeli celo vrsto tehtnih argumentov proti hoji. Moje noge pa so se, nekoliko presenetljivo, vseeno premikale naprej.
S kilometri so se ramena počasi navadila teže, telo se je začelo ogrevati in korak je postal bolj enakomeren. Nahrbtnik sicer ni postal nič lažji, jaz pa sem se očitno sprijaznila z dejstvom, da sva zdaj za nekaj časa nerazdružljiva.
Vsaj dokler ga ne odložim.
Ko mesto izgine in ostaneš sama s seboj
Ko sem zapustila mesto, sem ostala sama na poti. Ni bilo več ljudi, skoraj nič avtomobilov, le jaz, moj nahrbtnik in pokrajina.
Prvi del etape je imel kar nekaj asfaltiranih odsekov. Pred seboj sem opazovala dva hriba, ki sta bila od daleč videti naravnost čudovita. Tista vrsta pokrajine, ob kateri si misliš, kako lepo bo hoditi tam nekje v daljavi.
Potem pa se je zgodilo nekaj, kar se na Caminu dogaja precej pogosto.
Kar naenkrat sem bila tik ob njima.
In pokrajina je pokazala svoj pravi obraz.
Teren je postal zahtevnejši in precej samoten. Strmi vzponi, spusti, malo sence in nič vode. Nobenih kavarn, nobenih trgovin, nobenega človeka, ki bi mu lahko potožila, da sem se očitno precenila.
Samo tišina.
Tista prava samota, ko se zaveš, da tukaj ne živi praktično nihče in da bi bilo v primeru zvitega gležnja precej neprijetno. Če bi si ga zlomila, bi bila moja edina družba verjetno lastne misli, ki bi mi z veseljem razložile, da so me na to opozarjale že od jutra.
In spet se je začelo:
Kaj mi je tega treba?
Zakaj si ne morem izbrati poti, ob kateri je na vsakih pet kilometrov bar?
Zakaj mora biti vsaka lepa pokrajina povezana s kakšnim trpljenjem?
Odgovorov seveda ni bilo. Camino ti jih ne dostavi na pladnju. Včasih ti ponudi samo še en vzpon, malo prahu in priložnost, da se pogovoriš sam s seboj.
Pa še to: včasih so ti pogovori precej neprijetni.
Ko zagledaš asfalt in se razveseliš civilizacije
Zadnji del zahtevnejšega terena je bil precej naporen. Sonce je opravljalo svoje delo z neverjetno predanostjo, senca je bila redka dobrina, vode pa ni bilo nikjer.
Ampak s trmo se pride daleč.
Ko sem končno prišla iz divjine in zagledala asfaltirano cesto, sem bila presrečna. Ja, prav si prebral. Veselila sem se asfalta.
Človek se v življenju spreminja. Včasih sanja o belih peščenih plažah, turkiznem morju in romantičnih sončnih zahodih. Potem pa prehodi nekaj kilometrov po samotni pokrajini in ugotovi, da je asfaltirana cesta skoraj čudež civilizacije.
Še malo, pa bi objela prometni znak.
Zadnjih deset kilometrov je bilo zame precej prijetnejših. Moje noge so očitno bolj vajene asfalta, zato sem spet dobila hitrejši korak. Ko se teren umiri in lahko hodiš v svojem ritmu, se tudi glava nekoliko umiri.
Vmes sem se ustavila v baru, ker je moja duša začela kričati, da si zasluži resnično mrzlo Coca-Colo.
In kdo sem jaz, da bi nasprotovala svoji duši?
Coca-Cola je bila ledena, osvežilna in v tistem trenutku verjetno vredna več kot vsa vina, ki sem jih prejšnjo noč spila. Dala mi je ravno toliko energije, da sem nadaljevala proti cilju.
Včasih ne potrebuješ življenjskega coacha, globoke meditacije ali novega načrta za prihodnost.
Včasih potrebuješ samo mrzlo Coca-Colo in še nekaj kilometrov do postelje.
Monforte del Cid: cilj, ki je bil danes videti precej daleč
Na koncu sem bila iskreno vesela, da sem se danes sploh odpravila na pot. Uspelo mi je prehoditi slabih 30 kilometrov, kljub kratki noči, težki glavi, vročini in terenu, ki mi je na nekaj mestih zelo jasno povedal, da sem se znašla v napačnem filmu.
Večina ljudi bi po takšni noči verjetno preležala dan na kavču, pila vodo, jedla nekaj mastnega in se smilila sama sebi.
Jaz pač ne.
No, včasih tudi jaz obležim na kavču in se smilim sama sebi, ampak očitno sem morala tokrat dokazati, da še nisem povsem izgubila tekmovalnega duha. Ali pa samo nimam dovolj pameti, da bi se znala pravočasno ustaviti. Meja med obema možnostma je včasih zelo tanka.
Uspelo mi je najti donativo prenočišče, ki je v bistvu stanovanje, in kar je najboljše – imam ga samo zase.
Po vsem današnjem dogajanju se mi to zdi skoraj luksuz s petimi zvezdicami. Nobenega smrčanja, nobenih tujih alarmov, nobenega vprašanja, ali ima kdo polnilec, in nobenega mladeniča, ki bi me ob neprimerni uri spraševal, ali imam rada pivo.
Sledili so zaslužen tuš, priprava nahrbtnika in pisanje bloga.
Danes nisem pri volji za pranje oblačil.
Mogoče jutri.
Tudi oblačila morajo razumeti, da je bil za vsemi nami naporen dan. Poleg tega sem že ugotovila, da na Caminu obstajajo pomembnejše stvari od popolnoma čistih majic. Na primer to, da imaš jutri še vedno dovolj energije za hojo in da zjutraj najdeš vse, kar si zvečer pospravil v nahrbtnik.
Kar me pripelje do najpomembnejšega vprašanja tega potovanja:
Ali imam še vse v nahrbtniku?
Jutri je nov dan. In nov kup kilometrov.
Zdaj moram narediti samo še eno stvar: v posteljo ob desetih zvečer.
Jutri me čaka dolg dan, zato bi bilo za spremembo pametno, da se obnašam kot človek, ki ima pred seboj večtedenski pohod, in ne kot turistka, ki je po naključju zašla v nočno življenje Alicanteja.
Ne bom obljubljala, da se bom tega držala. Po včerajšnji noči sem se naučila, da so načrti včasih samo lepa želja, zavita v optimizem.
Ampak poskusiti ni greh.
Danes sem naredila prve kilometre Camino de la Lana. Pokrajina mi je pokazala svojo suho, samotno in zahtevno plat. Moja glava mi je večkrat predlagala, da bi bilo pametneje ostati doma, moje noge pa so me vseeno pripeljale do cilja.
In morda je prav to bistvo Camina.
Ne gre za to, da vsak dan uživaš. Ne gre za to, da imaš vedno dovolj energije, da je vreme idealno ali da so vse poti čudovite. Gre za to, da se včasih odpraviš naprej tudi takrat, ko ti ni do tega, in da na koncu ugotoviš, da si zmogel več, kot si pričakoval.
Čeprav bi si človek včasih želel, da bi mu življenje to lekcijo posredovalo nekoliko manj boleče.
Za danes je dovolj. Nahrbtnik je pripravljen, telo potrebuje počitek, oblačila pa bodo morala počakati na jutri.
Zdaj pa spat.
In jutri? Jutri bomo spet preverjali, ali je vse v nahrbtniku, ali je dovolj vode in ali sem se končno naučila, da se pred dolgim pohodom ne žura do petih zjutraj.
Ne stavite preveč na zadnje.
Buen Camino! 🥾❤️
