Spet sva na trajektu, kar pomeni, da je čas za novi newsletter! Zadnje čase se stvari odvijajo skorajda hitreje, kot jim lahko slediva. V dveh tednih sva s Finske prečkala Švedsko, se nekaj dni zadržala na Danskem, prečkala Nemčijo, nekaj dni preživela na Nizozemskem, včeraj pa prečkala še Belgijo in Francijo, da sva ujela trajekt čez Rokavski preliv! Tokrat prvič napadava veliki otok in države, ki jih še nihče od naju ni obiskal. Seveda sva že bila v Londonu, Alja tudi v Cambridge-u in Brightonu, to je pa tudi vse. Vse ostalo bo čisto neznano in oba sva že čisto excited glede vsega, kar naju čaka!
A še preden zajadrava na levo stran ceste, med svetovno znana mesta in divja škotska hribovja, se morava malenkost uzreti nazaj. Nizozemska je bila zakon! Prva stvar, ki naju je zelo pozitivno presenetila, so bile cene v trgovinah. Že v Nemčiji sva si nakupila nekaj zalog, ker sva prvič po skoraj treh mesecih prišla do bolj normalnih cen hrane. Ko sva skočila po še nekaj sadja na Nizozemski strani meje, pa sva bila kar malo šokirana! Cene so bile približno na ravni slovenskih, večina stvari pa še cenejših! Kar težko je bilo ne nabrati polnega vozička dobrot, ko je bilo vse tako smešno poceni (v primerjavi s Skandinavijo) in kar malce žalostno postane, ko ugotoviš, da imajo Nizozemci vsaj enako ugodno hrano, a dvakrat višjo minimalno plačo, kot Slovenci.
Še lepše presenečenje so bile kolesarske steze! Kot vozniku avtomobila je sicer bolj stresno navigirati skozi križišča in krožišča, ko moraš biti pozoren na cel kup prednostnih pasov, a ko sediš na kolesu, ugotoviš, da si kralj na cesti! Celo v najbolj zakotnih vasicah, kjer ni prostora za posebno kolesarsko stezo, so prostor za avtomobile minimizirali tako, da je še vedno več prostora za kolesarje in da imajo ti absolutno prednost. Največkrat so kolesarske steze povsem ločene in sploh nimaš opravka z avtomobili. Včasih imajo celo posebej cesto za avtomobile, posebej za kolesarje in posebej za pešce, povsem ločene med seboj, da res nihče nikomur ne more presekati poti. In kolesarske steze so večinoma kot nove, gladke, očiščene in včasih celo s po dvema pasovoma v vsako smer, da lahko hitrejši neovirano prehitevajo počasnejše od sebe. In to se pozna povsod - večina ljudi je na kolesih in na kolesih hodijo po vseh opravkih, od službe, vožnje otrok v vrtec ali šolo, do trgovine in vseh ostalih stvari. Res drug svet in samo želiva si lahko, da bo nekoč kaj takšnega obstajalo tudi v Sloveniji!
Kar nama je bilo manj všeč in enako šokantno, je bilo dejstvo, da je Nizozemska ena od avtokamperjem najmanj prijaznih držav! Še posebej ker nizozemske vanlajferje in avtodomarje pa res srečuješ povsod po Evropi - edino Nemcev je verjetno še več, ker je pač toliko večji narod. Ampak na Nizozemskem načeloma nikjer ne smeš prenočevati brezplačno, niti na javnih parkiriščih. Ko pogledaš na Park4Night, se kar malo ustrašiš, ker je tako malo zadetkov in še tisti ki so, so večinoma slabo ocenjeni. Bistveno več časa sva porabila, da sva našla primerno prenočišče, pa še tam je vedno obstajala nevarnost, da ponoči pride policija in naju prežene. Tudi za praznjenje wc-ja in natakanje vode je neverjetno malo krajev. Morda jih je 5 v celi državi pa še to jih je polovica fuč ali vsaj plačljivih. Saj ni problem plačati nekaj evrov - v resnici je bolj čudno, da sva doslej skoraj povsod po Evropi lahko praznila in polnila vodo brezplačno, a vseeno znak, da je na Nizozemskem, če ne greš vsak dan v uradni kamp, dosti težje kot drugod.
Zaradi omejevanja avtomobilskega prometa na sploh je s kombijem precej težje tudi obiskovati mesta. Parkirnine so drage, mestna središča pa ponavadi sploh zaprta za promet, če te že tako zožani vozni pasovi in zelo nizke omejitve hitrosti ne odvrnejo dovolj. Najlažje je preprosto parkirati nekje pri obvoznici in v center skočiti z javnim prometom, še lažje in ugodneje pa je seveda iti s kolesom. Če si na kolesu malce hitrejši, lahko v enem dnevu obdelaš tudi več mest, saj so si tista najbolj znana in velika bistveno bližje, kot smo navajeni doma. Med Haarlemom in Amsterdamom je le 20 kilometrov, med Haagom in Rotterdamom 25, pa še Delft lahko obiščeš vmes! Haag in Haarlem pa sta na primer le nekaj kilometrov oddaljena od rajskih peščenih plaž, ki prekrivajo večino nizozemske obale. Med vsemi mesti, četudi le nekaj kilometrov, pa najdeš tudi pravo podeželje in tiste tipične nizozemske vasice z mlini na veter! Prav hecno je videti, kako se pasejo krave z nebotičniki in katedralami v ozadju. Ampak s kolesom lahko v resnici prevoziš in si v miru ogledaš vsaj eno mesto, nekaj vasic, veliko ravnic, sipine in plažo v enem dnevu!
Kar se tiče mest, so si dosti podobna in res ni potrebe, da greste na Nizozemsko in en teden hodite samo po mestih, da boste ja vse videli. In če sva čisto iskrena, nama je bil Amsterdam še najmanj všeč. Morda je bil nekaj let nazaj najbolj hip, trendy in na sploh the place to be, a se nama je tokrat zdel precej umazan, preobljuden, glasen in brez pravih presežkov, kot sva se jih navadila v Skandinaviji. Navdiha najdeš v Kopenhagnu ali Helsinkih neprimerno več. Po drugi strani nama je bil Haarlem izredno lep, umirjen, s takim dobrim vajbom, v okolici so čudovite vile in parki, v bližini pa tudi obala. Den Haag nama je bil verjetno najbolj popoln paket, ker ima na obvladljivo majhni površini res vse, kar si lahko želiš od mesta, brez prevelikih množic in vseh ostalih negativnih stvari, ki jih množice prinesejo. Uživala sva v majhnih in unikatnih trgovinah s konceptom, fancy pekarnah in ljudeh v fancy restavracijah, veličastnih starih zgradbah in vilah, zelenih parkih, kanalih in pogledu na super moderne stolpnice.
Najlepši dan pa sva gotovo preživela na otoku Texel, na katerega sva skočila s kolesi in na njem prevozila 60 čudovitih kilometrov med plažami, kravami, ovcami, borovimi gozdički, svetilniki, sipinami in malimi vasičkami. Aja, pa nizozemski pomfri, razni siri in vaflji - da dol padeš!
Tako, šest mesecev sva že na poti, a kljub temu, da se že veseliva vrnitve domov in vseh projektov, ki se jih bova na novo lotila, ter seveda družine in prijateljev in mamine hrane, se odpravljava še na zadnji del najine poti! Kako nama bo šlo in kako se bova spopadala z angleškim vremenom, pa naslednjič! Zdajle morava hitro nazaj v Bertija, ker bo vsak čas izkcanje!
Cheerio!