Zgodovina narodov se ne ohranja samo v knjigah, arhivih in spomenikih. Ohranja se tudi v simbolih. Ti pogosto povedo več kot dolge razprave, saj v eni sami podobi združujejo ideje, vrednote in razumevanje preteklosti. Prav zato razprava o simbolih nikoli ni zgolj razprava o grafiki. Je razprava o tem, kako razumemo sami sebe. O tem, kaj želimo prenesti naslednjim generacijam in katero zgodbo postavljamo v središče svojega kolektivnega spomina. V Sloveniji je eno takšnih vprašanj rdeča zvezda. Že desetletja poslušamo, da gre za simbol upora proti okupatorju, skoraj nikoli pa se ne vprašamo, ali je to res njen prvotni in temeljni pomen ali pa gre za razlago, ki je nastala šele kasneje.
Vsak simbol ima svojo zgodovino. Nihče ne more simbolu poljubno spreminjati pomena samo zato, ker se je pod njim zgodil pomemben zgodovinski dogodek. Ameriška zastava je ostala simbol Združenih držav Amerike, čeprav so pod njo ameriški vojaki osvobodili velik del Evrope. Britanska zastava ni postala simbol evropskega odpora samo zato, ker je pod njo padlo na tisoče britanskih vojakov. Simbol vedno predstavlja tistega, ki ga je ustvaril in izbral. Njegov pomen izhaja iz njegovega izvora, ne iz vseh okoliščin, v katerih je bil uporabljen. Prav to preprosto pravilo bi morali uporabiti tudi pri rdeči zvezdi.
Rdeča zvezda ni nastala med drugo svetovno vojno. Ni nastala zaradi okupacije Slovenije in ni nastala kot simbol odpora proti nacizmu ali fašizmu. Že desetletja pred vojno je bila prepoznavni simbol mednarodnega komunističnega gibanja. Po oktobrski revoluciji je postala simbol Sovjetske zveze, Rdeče armade in komunističnih partij po svetu. Predstavljala je idejo internacionalnega komunizma, razrednega boja in revolucionarne preobrazbe družbe. To ni politična ocena, temveč zgodovinsko dejstvo. Ko je Komunistična partija Jugoslavije prevzela vodilno vlogo v partizanskem gibanju, ni ustvarila novega simbola odpora, ampak je uporabila simbol, ki je njeno identiteto predstavljal že dolgo pred začetkom vojne.
Prav zato ni nepomembno vprašanje, zakaj je bila izbrana prav rdeča zvezda. Simboli niso naključni. Krščanstvo ni sprejelo križa zaradi njegove oblike, ampak zaradi njegovega pomena. Evropska unija ni izbrala kroga zvezd zaradi estetike, ampak zato, ker predstavlja povezanost evropskih narodov. Tudi komunistično gibanje ni izbralo rdeče zvezde zato, ker bi bila preprosta za narisati ali lepo izgledala na kapi. Izbralo jo je zato, ker je predstavljala njegovo ideologijo. Simbol je bil sporočilo. Že sam pogled nanj je povedal, kateremu političnemu in družbenemu projektu pripada gibanje, ki ga nosi.
To seveda ne pomeni, da se pod rdečo zvezdo niso borili številni pogumni ljudje, ki so iskreno želeli osvoboditi svojo domovino. Mnogi partizani niso razmišljali o marksizmu, internacionalizmu ali revoluciji. Razmišljali so o okupirani Sloveniji, o svojih družinah in o pravici do svobodnega življenja. Njihovega poguma ni mogoče zanikati in tega ne bi smel poskušati nihče. Toda pogum posameznih ljudi ne spreminja pomena simbola, pod katerim so se znašli. Simbol ne pripada vsakemu posameznemu borcu, temveč gibanju, ki ga je izbralo. Prav zato dejstvo, da se je nekdo pod rdečo zvezdo boril za svojo domovino, še ne spremeni zgodovinskega izvora rdeče zvezde. Ostaja simbol internacionalnega komunizma, tako kot ameriška zastava ostaja simbol Združenih držav Amerike, čeprav so pod njo padali vojaki daleč od svoje domovine.
Prav tukaj pridemo do vprašanja, ki se mu v Sloveniji pogosto izognemo. Ali je imel slovenski odpor svoj lasten simbol? Odgovor je pritrdilen. Imel ga je. To je bil znak Osvobodilne fronte. Stiliziran Triglav nad valovi z napisom OF. Ta simbol ni izviral iz mednarodne ideologije. Njegovo sporočilo je bilo izrazito slovensko. Triglav ni predstavljal svetovne revolucije, ampak slovensko pokrajino, slovensko zgodovino in slovenski narod. Če bi iskali simbol, ki bi lahko predstavljal upor slovenskega naroda kot celote, bi težko našli primernejšega. Govoril je o domovini in ne o politični doktrini. Govoril je o narodu in ne o razrednem boju.
Prav zato postane še bolj zanimivo vprašanje, zakaj danes skoraj nihče ne govori o simbolu OF, medtem ko je rdeča zvezda ostala osrednji simbol partizanskega gibanja v javnem prostoru. Če bi želeli poudarjati predvsem odpor slovenskega naroda proti okupatorju, bi bilo povsem logično, da bi v ospredju stal Triglav z znakom OF. Bil bi simbol, ki bi lahko povezoval skoraj vse Slovence, ne glede na njihovo politično usmeritev. Namesto tega pa je v ospredju ostal simbol internacionalnega komunizma. To ni naključje. Simboli, ki jih družba ohranja, vedno povedo nekaj o tem, katero zgodbo želi poudariti. V tem primeru se je skozi desetletja ohranjal predvsem simbol revolucionarnega vodstva, medtem ko je simbol širšega slovenskega odpora skoraj izginil iz kolektivnega spomina. Danes večina ljudi brez težav prepozna rdečo zvezdo, bistveno manj pa jih zna prepoznati ali narisati znak OF. Že to samo po sebi veliko pove.
Še bolj zgovorna pa je usoda rdeče zvezde po koncu vojne. Če bi bila njen glavni pomen res predvsem upor proti okupatorju, bi se njena zgodovinska vloga leta 1945 v veliki meri zaključila. Toda zgodilo se je ravno nasprotno. Rdeča zvezda ni izginila skupaj z okupatorjem. Postala je simbol nove oblasti. Nosila jo je vojska. Nosila jo je milica. Nosili so jo organi državne varnosti. Bila je na državnih ustanovah, uniformah in uradnih insignijah. Pod isto zvezdo niso več osvobajali države, ampak so gradili enostrankarski sistem, izvajali politične procese, cenzuro, nacionalizacijo in preganjanje političnih nasprotnikov. Povojna zgodovina zato zelo jasno pokaže, da rdeča zvezda ni izgubila svojega prvotnega ideološkega pomena. Nasprotno. Še naprej je predstavljala komunistično oblast, tako kot jo je predstavljala že pred vojno v državah, kjer je komunizem prevzel oblast.
Prav zato je današnja razlaga, da je rdeča zvezda predvsem simbol upora, zgodovinsko nepopolna. Res je, da je bila med vojno prisotna v odporniškem gibanju. Toda prisotna je bila zato, ker je bilo vodstvo tega gibanja komunistično in je uporabljalo svoj lastni simbol. To ni ista stvar. Simbol internacionalnega komunizma ni postal simbol odpora zato, ker bi nastal iz odpora, ampak zato, ker ga je odporniško gibanje pod komunističnim vodstvom prevzelo kot svoj znak. To je bistvena razlika, ki jo današnje razprave prepogosto spregledajo.
Morda je prav v tem razlog, da se danes tako vztrajno poudarja rdeča zvezda, medtem ko simbol OF ostaja skoraj pozabljen. Če bi v središče zgodovinskega spomina postavili Triglav z znakom OF, bi bilo veliko lažje ločiti upor slovenskega naroda od komunistične revolucije. Lažje bi razumeli, da se je večina ljudi borila za osvoboditev svoje domovine, medtem ko je politično vodstvo isto vojno razumelo tudi kot priložnost za revolucionarno preobrazbo družbe. Takšno razlikovanje pa ruši pripoved, po kateri sta bila upor in revolucija eno in isto.
Spoštovanje partizanskega boja zato ne zahteva, da kot osrednji simbol slovenskega odpora sprejmemo simbol internacionalnega komunizma. Nasprotno. Prav spoštovanje zgodovine zahteva, da razlikujemo med pogumom ljudi in simbolom političnega gibanja, ki jih je vodilo. Slovenski odpor si zasluži svoj slovenski simbol. Simbol, ki govori o domovini in ne o svetovni revoluciji. Ta simbol je obstajal. Bil je Triglav z znakom OF. Morda prav zato danes o njem slišimo tako malo. Kajti dokler ostaja rdeča zvezda osrednji simbol odpora, ostajata v kolektivnem spominu upor in revolucija neločljivo povezana. Zgodovina pa je bila bistveno bolj zapletena. Prav zaradi spoštovanja do vseh, ki so se borili za svobodo Slovenije, bi jo morali pripovedovati takšno, kakršna je bila, in simbolom vrniti njihov resnični zgodovinski pomen.