Dan po Bilbau. Mesto kulture, gospodarstva, lepih ljudi in vrhunskih koktajlov. Netipična španska pokrajina in kako je muzej preoblikoval mesto. Ikonični muzej Guggenhein. Če bi želel v muzej vstopiti, bi moral s »ključem« z geslom: U.M.E.T.N.O.S.T., ki bi ga moral vtipkati na tipkovnici. To je vse kar mu manjka. Če vprašate mene, kaj si mislim o tem muzeju. Greh bi bil, da bi preskočil to čudo, ki so ga odprli 18. oktobra 1997. Izziv namenjen kanadsko-ameriškemu sodobnemu arhitektu Franku Gehryju. Gradnja muzeja je bila končana v roku in je stala 84 milijonov. A kot ustanova pa je stala mnogo več. Za začetno zbirko umetnin moderne in sodobne umetnosti so zapravili 38 milijonov evrov. 20 milijonov so morali dati za začetek obratovanja. Stroški za arhitekte in zemljišče so jih stali 195 milijonov. Oprema in drugi operativni stroški pa 25 milijonov. »Od višine se zvrti.« A zelo hitro se je pokazalo, da se naložba v muzej še kako obrestuje. Po prvih dvanajstih mesecih od odprtja, jim je v proračun prinesla 136 milijonov evrov. Karta za vstop je 16 evrov. Muzej vreden vsakega evra in koraka. Tu narediš kakih 5 kilometrov in za njih porabiš skoraj štiri ure. Če ti v lajfu manjka dobrih šamarjev, je to mesto zate.
Žal pa nimam toliko lepih besed za Pot, ki te vodi ven iz tega mesta. Tu se »sprehodiš« skozi njegovo preteklost, kjer je vladala industrija jekla in ladjedelništvo. Pot se vleče kot čreva ob glavni cesti. Edina zanimiva stvar na poti je trajekt, ki te pelje na drugo stran reke. In to ne po reki, ampak v luftu, po zajli.
Tisti dan smo se na Pot odpravili ob uri. »Čestitam, po lestvici za težavnost ste prešli iz pet na devet.« Tisto jutro smo seveda pozabili rezervirat postelje za prihajajočo noč in tako nas je v mestu čakala slaba novica, da bomo morali narediti še dodatnih 6 kilometrov za oddih. Spet čas za popotnikovo siesto. Čas za pivo, dve, tri. Za popito količino je po navadi odgovarjalo naše razpoloženje. Tista konstanta na Poti, tako imenovana žgoče sonce. Zaradi nje ima človek po dveh popitih pivih »čudne« ideje. Tako smo se spomnili, da imamo še nekaj trave in ker seveda ni težko žabe na dopustu v vodo porinit, smo se kmalu po tem znašli na zadnji klopci za ven iz mesta, saj smo mislili, da bo tudi ta del poti dolgočasen in tako smo si jo želeli popestriti.
Smeh terapija nas je prijela že tam nekje na sredini smotke, ko je šel mimo nas par in komentiral:
Bejba: »Voham marihuano.«
Tip: «Ne, ne, to so samo Lucky Strike.«
Vsi tisti, ki ste že kdaj probali ta zdravilni smeh, veste da je to lepa uvertura za smeh terapijo. V tej prestavi smo se tudi naprej »kotalili« po čudoviti Poti. Možgan pa nam je odpihnilo tudi zaradi lepote poti. Pozitivno presenečeni. Gre za sprehod po asfaltirani potki ob klifih, dolg pet kilometrov. Prihajajoči sončni zahod pa nam je delal družbo. Ta del poti je moj najlepši, saj je toliko smeha, norosti in lepote okoli mene.
Vsi poznamo kako dobro šalo in tako smo si na poti pripovedovali le-te. Ker pa Massimo, italijan, ne zna angleško, a zna špansko. Camilla kot italijanka zna angleško in špansko, jst pa žal samo angleško in uvod v španščino, so bile te šale še posebej smešne saj jih je bilo treba sproti še prevajati. In tako se je en vedno smejal z zamikom. Kot bi gledat ponovitev nogometne tekme, ko že veš rezultat, a ne poteka igre. Še posebej zabavno pa je, ko vmes pozabiš kaj si tako vneto razlagal sekundo nazaj, a se čez deset minut le spomniš kako naprej z zgodbo, a jo moraš začeti spet od začetka saj sta poslušalca tudi sama vmes pozabila čemu smo se smejali.
Pa izpostavimo nekatere:
Chinese guy stays in a hotel and calls the administrator from his room:
tu ti tu tututu
Administrator doesn’t understand and hangs up the phone.
Chinese calls again:
tu ti tu tututu
Administrator thinks someone is teasing him and hangs up the phone.
Chinese gets angry and calls again:
what the hell you cannot understand???!!! bring me two tea to room two two
The room service answers:
"parampampam".
Did you hear about the Ilalian Chef that died?
He pasta way.
Life is like a box of chocolates.
It doesn't last long if U are fat.
What do U call a pig that knows karate?
A pork chop.
Do you know why sometimes you get a small bull's eggs in the restaurant?
Because it does not always win the matador.
What did one plate say to the other plate?
Dinner is on me!
What do U call a can opener that doesn´t work?
A can't opener?
What do you call a cow on a trampoline?
A milk shake.
In tako smo za ubogih šest kilometrov rabili dve uri hoje. Ko sem enkrat pogledala na mojo uro Polar, sem mislila, da smo prehodili saj že tri kilometre, a sem se krepko motila, ura je kazala, da smo prehodili 500 metrov v dolžino, a ker je bilo veliko korakov v vse smeri, smo tako prehodili nič in v albergue prišli zadnji.
Včasih hodim hit, včasih pa počas.
A kako smo preživeli skupno večerjo v tem prenočišču na tej substanci in ostalih dogodkov kasneje?
No, o tem pa raje ne bom.