Vsak začetek je težak, ciljam bolj na samo vožnjo, da sploh prideš na začetek Poti. Skoraj vsako leto me je oča pospremil do letališča, ker do oltarja ve, da me ne bo nikoli, letos pa sem se ga usmilila in ga pustila ležati doma na kavču. Tako sem se najprej peljala z busom do Ljubljane, kjer sem mimogrede obiskala še prijateljico, potem pa sem se s Flix busom odpeljala do Benetk, od tam naprej z avionom do Pariza, kjer so me dali na stran in pregledali moj nahrbnik, ki sem ga tako lepo zložila doma in tako je bila "hiša" v razsulu na letališču. Nisem bila srečna, modela bi najraje fentala. Očitno pa je to postala že tradicija, ker vsakič, ko grem na Camino me dajo na stran, mogoče je kriv nahrbtnik z vojaškim vzorcem. Sledil je še en vzlet na 10.000 nadmorske višine do Biarritza. Na avionu ne spiš ravno najbolje, saj je glava pretežka za vrat in ti jo tako konstantno premika v levo, desno ali naprej, vmes pa še slinca teče z ust. V planu sem imela spati na Flix busu, a se je zraven mene usedel nek zamorec po imenu Stanley, ki je očitno malo preveč spi v Ljubljani in mi je celo pot težil, naj se z njim preselim v Afriko, da mu bom kuhala in pospravljala. Več kot očitno je imel dober smisel za (h)umor zato sem mu pustila sedeti zraven mene, da me zabava s svojimi izjavami in idejami. Ni odnehal vse do letališča in tako je šel rakom žvižgat moj štiri urni spanec. Med leti je bilo seveda še par ur čakanja. Duša je jokala, telo pa trpelo. Ko sva se z Gro končno objele v Biarritzu, je bil prvotni plan it od tam naprej na taxi do Bayonna in potem na vlak SPDP, kjer se Pot začne. Spet dve uri. Do Biarritza sem bila že skoraj 30 ur brez spanca in mi je telo začelo odpovedovati, veke so mi padale na oči, energije ni bilo več še za vlak in še nekaj čakanja, zato sva se odločili aktivirati Uber, ki je bil oddaljen od naju 6 min, na cilj pa naju bo pripeljal v slabi uri. Ko sva se usedli v avto, sva se obe strinjali, da v avtu zaspiva do cilja zaradi utrujenosti in neprespanosti. No, tudi v avtu ni bilo miru, saj se je voznik ves čas pogovarjal po telefonu z neko gospo. Slišale sva celotni pogovor, a razumeli nič. Mogoče bolje. Zato sva mu na koncu dale oceno 4 zvezdice, kljub temu, da je bila vožnja čudovita in avto čist. Francozi se res ne znajo ugasnit. Na kurac mi grejo. Ko sva končno prispeli na štart, sva najprej zavili v prenočišče, ki sva ga rezervirali že doma in tam odložili svojo hišo (beri: nahrbtnik) potem pa se odpravili na dobro kosilo in zanič pivo. Tam mi je povedala "dobro" novico in sicer, da mora biti doma 23.8. in ne 27.8., kar pomeni, da morava Pot prehoditi v 23 dneh in ne 25. Tako je šel moj prvotni plan v franže. Njen pa tudi, saj je mislila, da je vsega skupaj 780 km in ne 820, to pomeni, da bova morali prehoditi 2 kilometra več na dan, kot se je pripravila, se pravi 35 in ne 33. Vem, ne sliši se veliko, če hodiš tako samo dva dni, a 23 dni na žgočem soncu pa je to druga pesem. Tako sva se zelo hitro postrgale v posteljo, saj je bilo za mano do takrat že 40 neprespanih ur in sem videla že dvojno in tudi megleno. Naslednji dan naju je čakal izziv dolg 25 km čez Pireneje, brez ogrevanja po ravnini, direktno v hrib, kar mi predstavlja problem, saj potrebujem nekaj ravnine, da se ogrejem, da ne trpim v hribu. Kdo je Gro? Gro je gospa, ki šteje rožnatih 50 let, kodrastih las do ramen in po poklicu odvetnica. Gro sem spoznala eno leto prej, ko se mi je zahotelo prehoditi Camino Primitivo. Ker sem bolj svobodne duše in se nerada vežem nisem rezervirala prenočišč na Camino Primitivo in sem tako prvi dan morala prehoditi veliko več od načrtovanega, saj so bila vsa prenočišča zasedena. Na aplikaciji za Camino sem našla prenočišče, a je bil le ta malo oddaljen od poti. Pot me je peljala navkreber in pri tem ni popuščala. Ko sem končno prišla do tja, mi je prostor zgledal zapuščen in malo strašljiv. Bila sem prva tem in priznam, da moje misli niso bile ravno pozitivne. Ker imam zelo bujno domišljijo, so me misli odpeljale na temno stran…kaj pa, če ne pride sem noben pohodnik in ostanem tu sama…so tu ljudje sredi ničesar lahko pokvarjeni in se moram bati zase. Prenočišče je bilo v slabem stanju, kot v petdesetih letih, postelje so škripale, kopalnica je bila rjasta, tople vode ni bilo. Odločila sem se, da se ne bom stuširala, tako sem ležala na postelji in molila, da bo sem priromal še kakšen pohodnik. Končno so glavna vrata zaškripala, prišla je Gro s pohodnimi palicami in z nasmehom na obrazu. Pozdravila me je, se ulegla na posteljo zraven mene, se predstavila in me vprašala kakšen imam plan za jutri. Začela sem se smejat, saj plana nisem imela, sem ji pa odgovorila, da me skrbi za prenočišča, ker so zasedena in očitno bo potrebno planirati v naprej. V roke je vzela telefon, odprla aplikacijo za Camino in nama rezervirala dve prenočišči za dva dni hoje. Ta dan sva postali najboljši prijateljici na Caminu. Druženje, ki je žal trajalo samo 11 dni in je zajemalo veliko smeha, sarkazma, ter kvalitetnih zajebkov, naju je pripeljalo do ideje, da naslednje leto skupaj prehodiva Camino Frances.