Končno noč, kot se za človeka spodobi! Horizontalno stanje se je podaljšalo kar do 10:30. Moja budilka to jutro? Poln mehur, ki je potrkal s takšno nujnostjo, kot da bi se sam odločil preglasiti vse alarme. Ko sem se pogledala v ogledalo, sem pomislila, da sem ponoči sodelovala v dvoboju z alergijo – in očitno izgubila. Obraz je bil tako zatečen, da sem komaj odprla oči in se znala usesti na straniščno školjko. Resno sem razmišljala o reklamaciji ogledala, ker to, kar sem videla v njem, definitivno nisem bila jaz.
Na školjki pa – končno! Slap osvoboditve! Bila sem kot starš, ki otroku čestita za prvo uspešno lulanje v kahlici. Tako ponosna nase. Za nagrado sem si privoščila dolgo kavo v lokalu tik ob prenočišču. Danes se mi ni mudilo nikamor. Disciplina "pobeg pred soncem" je imela dopust.
Ob kavi sem se izobraževala z mojim stalnim sopotnikom – ChatGPT-jem – o delovanju telesa na Caminu. Svetoval mi je, naj si privoščim zdrave, slane prigrizke. Vprašala sem ga, ali suha salama šteje. Pritrdil je. Končno! Lahko žvečim svojo najljubšo drogo brez slabe vesti. Slana hrana naj bi sicer povzročala dehidracijo, ampak telo na Caminu očitno deluje po svojih pravilih – in sol je kraljica rehidracije. Suha salama je zame kot za druge Nutella: skrivaj jo jem ponoči, samo zato, da si lahko čestitam, kako dolgo mi je zdržala.
Ker suhe marelice mojim brbončicam ne pomenijo nič razen skomiga z rameni (čeprav vsebujejo kalij, ki ga očitno rabim), sem suho sadje prestavila na seznam "če res ne gre drugače". ChatGPT mi je sicer še priporočil vodo s ščepcem soli. Seveda. Popij požirek in se pretvarjaj, da si na plaži... s peskom v ustih. A okej, za zdravje bomo stisnili zobe.
Dan je bil posvečen regeneraciji: prehranjevanju, spanju, raztegovanju in hidraciji. Presenetljivo hitro je minil, čeprav nisem počela ničesar omembe vrednega – razen tega, da sem bila kraljica počitka v tej mali vasici.
Zvečer sem šla zgodaj spat. Napovedanih 41 stopinj za naslednji dan je budilko spet potisnilo na 4:30. Na voljo sem imela kar nekaj možnosti: 11, 23, 34 ali 60 kilometrov. Brez razmišljanja sem izbrala 34 – to je moj sweet spot. Zjutraj se mi seveda ni dalo vstati. Standard. Dala sem si simbolično brco v rit in šla umit zaspano faco.
Pametno, kot sem, sem večer prej v zamrzovalno skrinjo dala tri plastenke z elektroliti – hladna voda za na pot je nova religija. Po banani (da lahko želodec preživi Ibuprofen), namazu s kremo in mentalni pripravi sem krenila na pot. Tokrat – brez bolečin! Čudež!
Prvih 10–15 km sem, kot običajno, hodila po cesti. Raje asfalt in tišina kot živali v gozdu. Ni prijetno, ko v temi zagledaš dve svetleči bunkici, ki te zreta. Ne, hvala. Ne zanima me, ali si zajec ali volk. Tako da – asfalt, prosim.
Prispela sem v prvo mesto. Nedelja, torej kavne iluzije. Da bo bolj zabavno – imeli so še fiesto. Slišala sem jo že 7 km prej. Prva misel: "Oh, super, jutranji žur!" Prvi takt muske: "Oh, groza, jutranji zločin nad bobniči." Nadaljevala sem hojo.
Dnevi se na Caminu hitro zlijejo v en sam "nekje sem že bila, nekje bom še šla". Prehodila sem dve mesti, ne da bi našla en sam odprt lokal. Mehur je spet postal moj motivator, ampak dobra volja me je nosila naprej – danes je bil dan brez bolečin in to šteje več kot kava, pivo in senca skupaj.
Srečala sem par kolesarjev – vsi nasmejani, mahali so mi in se mi smejali, ko sem ob zvokih Queen-ov plesala sredi ceste. Spet Angleži. Priznam – bila sem srečna. Samo jaz, Camino in glasba. Tako sem hodila tudi na Camino del Norte – to je tista hoja, ki mi da smisel. Hoja, ne beg. Ples, ne trpljenje. Camino, ne delovna terapija.
Na cilj sem prispela opoldne. Prenočišče v centru, trgovina odprta – na Gospodov dan! Aplavz! Najprej sem preverila, kaj prenočišče ponuja – ventilatorja ni, ampak hej, za 6 €? Saj ne moreš pričakovati švicarskega wellness centra. Glavno, da je postelja. In mir. Upam, da pride tudi malo spanca.
Danes sem prehodila 34,32 km in naredila 327 višinskih metrov.
Skupaj do zdaj: 306,97 km in 3.327 višinskih metrov.
Iskreno? Nisem zadovoljna. Ampak sem hvaležna. Noga me pusti hoditi naprej. In včasih so tudi male zmage tiste, zaradi katerih greš dalje.
