Kot sem že napisala, v Bilbao se definitivno vrnem zaradi lepega utripa, ki ga ponuja mesta in ker je barvit kot mavrica na nebu. Ko sem prispela v mesto sem se najprej odpravila v hostel, da se je lahko Berlinčan poigral z ubijanjem posteljnih stenic v pralnem stroju in kasneje v sušilnem. Osebje hostla me je pospremilo do sobe kjer je bilo 9 postelj, tam pa mi je ena gospa za dobrodošlico pokazala dva ubita motherfuckerja, kateri mi zadnje dni povzročajo srbečico in bolečino. Čudovito, iz tuša pod kap, sem ji rekla in ji pokazala roko, kamor so se podpisali te stvori.
Ko sem se stuširala in Berlinčana poslala na 5-urno delo sem se z bojsi odpravila na kosilo in kasneje v muzej. Ko smo s tem zaključili, smo se odpravili nazaj proti hostlu, da spakiramo nahrbtnike za naslednji dan, saj bo noč še dolga in bo prišlo do razpada sistema. Ko sem prispela do hostla sem dobila telefonski klic od prijatelja, ki živi v Savdski Arabiji, ki je po poklicu profesor psihologije, šteje 30 let in je trenutno na počitnicah po Evropi. Spoznala sva se en dan v Ljubljani in tako postala prijatelja. Saudi kot ga kličem ima odličen smisel za humor, sarkazem mu ni tuj, razume moje šale o Berlinčanu in pa tudi mentalno sva zelo na isti valovni dolžini. Zmenjena sva bila, da me pokliče, ko on prispe v Wroclaw na Poljskem, kamor sem mu predlagala da naj gre, saj gre za čudovito majhno mestece, kateremu čudovitih barv ne zmanjka in pa da bodo njegove brbončice potešene, saj imajo tam raznoliko hrano in so oči lahko hitro lačne.
Ker se v hostlu ne spodobi biti glasen in sem vedela, da bodo šle najine debate predaleč, sem se tako raje usedla na stopnice pred hostlom, kjer je že bilo nekaj ljudi. Pogovor se je začel, da ne razume zakaj se Wroclaw napiše z dvojnim w in ne enojnim, rekla, sem mu, da je to še kar ok, namreč v Španiji se besede ki se začnejo na V izgovoriji z B in da mi tako komplicirajo življenje po nepotrebnem. Niti pomislila nisem, da ljudje okoli mene razumejo angleško in da nehote slišijo najin pogovor in tisti, ki me poznate veste, da moj glas seže v deveto vas. Na koncu je najina debata pristala spet pri Berlinčanu, saj sem mu predlagala, naj si ogleda dokumentarno serijo z naslovom Hunting Hitler, nad katero je bil kasneje navdušen, saj gre v njej zato, kaj pa če Berlinčan ni naredil samomora in je pobegnil. Tako sva zbijala šale na ta račun. Meter stran od mene pa je sedela punca, ki se je med to debato večkrat obrnila k meni in se zasmejala, nakar sem rekla Saudiju, da naj ostane na liniji, da se moram punci zraven mene opravičiti za temo oz. ji pojasniti zakaj vse te šale. Ko sem ji pojasnila, mi je odgovorila, da se res ne rabim opravičevati, da razume, da ga sama tudi dostikrat omeni in da ga včasih res nujno rabimo v tem krutem svetu. Začela sem se smejat in se strinjala z njo. Prišlo pa je do šok terapije, ko sem jo vprašala od kod prihaja in mi je odgovorila, da iz Izraela. Od šoka sem bruhnila v smeh, prav tako se je slišal glasen smeh iz telefona, saj je Saudi poslušal ves najin pogovor. Spet so iz mojih ust letela opravičila, da oni nimajo nikakršne zveze z mojim Adijem. Še enkrat mi je rekla, da me popolnoma razume in me objela. Povedala mi je, da je tu, ker rada surfa in da bo na valovih en teden potem pa se odpravlja na Madžarsko na Ozora festival, tako sem imela še en razlog več, da zamudim žur z bojsi v centru Bilbaa. Punci je ime Aba, tako kot švedski disko skupini, a ni vedela o čem jaz to govorim, ko sem ji povedala za to glasbeno skupino s katero si delita isto ime, saj punca šteje komaj 27 let. Potem pa sem se spomnila, da je čas, da preverim, kako se je Berlinčan odrezal pri svojem delu in ker sem bila z opravljenim delom zadovoljena, sem mu za lahko noč povedala pravljico, kako lepši bi bil svet brez vojn, rasizma, kapitalizma, pokvarjenih ljudi in neumnih ljudi. Zaspal je v trenutku. Tudi Vsemogočnega sem pustila v hostlu, saj ne en, ne drug ne sodita na žur. Z bojsi smo ga žurali do treh zjutraj, potem pa je bil čas za spanje, moj drugi plan je bil, da, če ne bom šla direktno iz žura hodit, vstanem ob 5:30 in začnem s hojo, saj je bila vremenska napoved za ta dan slaba, dež ob 14ih in res nisem hotela več hodit po dežju. Ko je bilo zjutraj treba odriniti na pot, so moji sotrpini ignorirali budilko in zatajili plan. A evo mene, zunaj pred hostlom nepočesanih las v družbi mačka, pripravljena na nov dan, ko je bila zunaj še noč in ko so ljudje zapuščali bare in klube. Ker ima to mesto veliko kriminala in so čez dan na vsakem vogalu policaji, me je bilo malo strah iti čez mesto sama. A je kar je. Glavo ves čas obračala čez ramo, glasbe nisem poslušala. Kot je sedaj očitno že tradicija, je moja kokakola spet izginila v prenočišču. Berlinčan me je vprašala, če sem že slišala za cianid, ker potem bi lahko šla v trgovino po nalepke in tako na flaško s kokakolo napisala cianid in bi jo tako vsi pustili pri miru. Ideja se mi je zdela več kot odlična, sedaj rabiva najti samo še trgovino z nalepkami in alkoholnim flumastrom. Žur v Bilbau sem si lahko privoščila, saj sem vedela, da je pot iz Bilbaa precej dolgočasna in ravna in ne bom trpela. A seveda pelje iz mesta več poti in tako nisem imela ravnine ampak strm klanec. Vsemogočni (beri: Bog) je imel očitno ta dan druge načrte z menoj in me tako za dobro jutro poslal po drugi poti, tudi izgubila sem se ene 20x, s čimer se ni ravno za pohvalit, sploh, če si se prejšnjo noč obnašal kot da je celo mesto tvoje. Mislim, da se mi je tako Vsemogočni maščeval, ker ga nisem vzela s seboj na žur in mi je tako vrnil milo za drago. Ko so sotrpini še spali sem jaz že jokala in pobirala pljuča s tal, tako strmo me je pot peljala, a me je tudi pripeljala do čudovitih razgledov. Spet je bil ves znoj in trud poplačan. A Vsemogočnemu sem rekla, da, ko bom pri močeh in, ko se moja kri, ki je trenutno kot lava ohladi, se bova o teh podvigih že še pogovorila. V tem hribu je šel tudi ves alkohol ven iz mene in tako sem se kasneje počutila dokaj olimpijsko in sem želela prehoditi več od zastavljenega, a me je seveda ujel dež in sem tako morala zaključiti pri 33 kilometru ob 13ih, prenočišče pa se je odprlo ob 15ih. Čudovito za prehladiti se in se tresti od mrazu kot analogna budilka. Gospod, ki ima čez to prenočišče je bil v prenočišču ves ta čas, a pravila so pravila, ne glede na vreme nas ni spustil notri kljub mrazu in dežju. Ko je ura končno odbila za it not pa se je model odločil, da nam bo še 30 min predaval o pravilih v prenočišču. To predavanje je izgledalo tako, da je bil on pod streho mi pa na dežju in model si je res vzel čas, kot se za Špance spodobi. Ko je končno zaključil z vsem tem govorjenjem, je bil še toliko prijazen, da nam je razkazal prenočišče. Obnašal se je kot, da gremo na ogled kraljičinega dvorca, v bistvu pa je šlo za ogled prenočišča s slabo kuhinjo, zarjavelimi posteljami in hladnimi tuši. Če me je ta dan že nehalo srbeti in boleti zaradi posteljnih stenic, sem se tako prehladila. Nov dan, nov problem, a mi je vseeno, saj sem spala spet odlično.