Dan se ne začne brez zajtrka. Obema z Gro paše res dobro ohlajen sadni jogurt in kos navadnega kruha, ki se napije jogurta. Spomin na otroštvo. Takoj zjutraj naju je čakalo presenečenje, saj se kuhinja v prenočišču zapre ob desetih zvečer, odpre pa ob šestih zjutraj. Midve pa sva bile pokonci že pol ure prej in tako nisva mogli priti do hrane, ki sva jo imeli v hladilniku za zajtrk. Tako mi ni preostalo drugega, kot da sem splezala skozi kuhinjsko okno, da sem prišla do najinega obroka. Takoj za dobro jutro meni neljube športne discipline, saj sem štorasta. Ob zajtrku sem Gro vprašala kako so stopala in kako se počuti. Rekla je, da se je res dobro naspala in spočila, da za stopala pa še ne ve, saj mora gojzarje za začetek obut. Kar mi je pri Gro všeč, je to, da zjutraj ne kokodaka kot kura tja v prazno, uporablja nenapisan bonton, se pravi osnovna kratka jutranja vprašanja in to je to. Ni hujšega od tega, ko se nekdo zjutraj navije kot budilka in ne zna nehat vse tja do večera, kot recimo Francozi.
Tudi sama sem šla ta dan na Pot dobro spočita in naspana. Ko sem končno prišla ven iz mesta, se pravi za eno slabo uro, sem ji pisala, ker me je zanimalo kako se obnašajo stopala. Odgovor ni bil pozitiven. Zmenili sva se, da jo počakam v prvem baru na poti, da se pogovoriva. Ko je prišla, mi je povedala, da danes niso problem več žulji, ampak, da jo špika v levi Ahilovi tetivi. Samo zamižala sem, ker sem točno vedela, za kaj se gre. Tak je bil tudi moj začetek konca 2016. Vprašala sem jo samo: "Želiš lepo laž ali grdo resnico? Glede na to, da si odvetnica, predvidevam, da slednje. Konec koncev grda resnica manj časa boli kot pa lepa laž." Dala mi je pogled, da naj že izustim, tako sem ji povedala, da so se ji natrgale vezi in da se zadeva ne bo sanirala, če ne bo obula drugih večjih čevljev. Tako je prvotni plan, o katerem sva obe razmišljali, padel v vodo. Ta je bil počitek za dva dni, da se žulji posušijo in potem dalje. Žal ni šlo več za žulje, ampak za natrgane vezi. Kar pomeni, več kot dva dni počitka in novi čevlji. Rekla je, da je na poti razmišljala, da pokliče hitro pošto, da dvignejo njene stare pohodniške čevlje doma na Danskem in naj jih transportiranje do Španije. Celo pozanimala se je za ceno…cena 300€. Za to ceno v Španiji dobiš dvoje novih iste firme. Pogovarjali sva se o opcijah in na koncu sem ji rekla, da ima pet ur časa za premislek, do takrat ko pridem do dnevnega cilja. A mi je že vmes med hojo sporočila preko sms-a, da se je odločila. Pozanimala se je, da ima naslednji dan let iz Bilbaa do doma. Res nisem pričakovala takega odgovora. Očitno sem ji dala preveč časa za razmislek. Spet - pričakuj nepričakovano. Tu se plani rušijo kot domine, a v upočasnjenem posnetku. Nič ne zdrži več kot eno uro. Ta dan je padal v vodo glavni plan - priti do Santiaga. Žalosten dan, ko veš kako si je Gro želela tega Camina, ga planirala, ga komaj čakala, potem pa samo ena slaba odločitev, za katero je mislila, da je pravilna, pa je bilo vsega konec. Tako se ji je cel dopust v trenutku porušil. Lahko treniraš celo leto za ta podvig, potem pa te bo ena malenkost »zjebala« in izpadeš iz igre. Njen problem je bil čas oz. dolžina dopusta. Že tako sva bili na tesnem s časom, za sanacijo Ahilove tetive potrebuješ nekaj dni, ki pa jih Gro ni imela. Tako sva se morali posloviti. Nič ne moreš, tako je pač življenje. V kraj sva prišli istočasno, s tem da sem se ustavila še v baru, saj je bilo zadnjih šest kilometrov peklensko vročih. Prišla je za mano z busom Tam sva podoživljanji skupnih cca 200 km in se kar nekajkrat spet pošteno nasmejali. Še zadnjič sva skupaj pogledali aplikacijo za Pot, da sva videli, kaj me jutri čaka in tako prišli do zaključka, da bo treba dan izkoristiti, saj je napovedano oblačno vreme, kar je idealno za dolge sprehode. Bila sem že pošteno lačna, saj sem čez dan bolj malo jedla, kuhinja pa se v Španiji zbudi šele ob 18-ih. Kar je bilo zame čisto prepozno, zato sem šla do stenske ure v restavraciji, ki je bila v sobi in jo iz malo čez pet prestavila na šest in natakarju pokazala, da je ura čas za večerjo. Začel se je smejati in mi dal vedeti, da naj ne prehitevam dneva. Zanimiva zadnja noč, ko sem še vedno mislila, da so samo slabe sanje in se bom zbudila, Gro pa me bo zjutraj čakala v kuhinji z jogurtom v roki.
Od tu naprej se pravila igre spremenijo, ker me bo Camino mati (beri: Gro) zapustila in me nihče drug ne bo znal dati v ročno prestavo s kilometri, to pomeni, nič dobrega zame. V bistvu gre za dobro in slabo novico. Dobra je ta, da mi ni treba več delati toliko kilometrov na dan, ker imam več časa, slaba pa ta, da Pobalino daje firbec, ali je možno v tej fazi prehoditi Camino v 21 dnevih. Štartali smo iz 25 dni na 23, zaradi pomankanja časa. Zdaj, ko sem sama pa razmišljam, da ga prehodim v 21. dneh. To so spet te izzivi.
