Sonce, voda, zrak, svoboda.
Letos sem izbrala severno pot saj vsi v enem, ocean in hribe. A vsaka stvar ima pluse in minuse. Kolikor lepote, toliko trpljenja. Veliko je višinske razlike, vsega skupaj 20.000 metrov. Tako da to ni mala šala, pošteno se namučiš. Sploh prva polovica poti je precej zahtevna. Nisem verjala staršema glede zahtevnosti te poti, ko sta se spomladi tu potepala z avtodomom. Gre za pravi oviratlon, sploh, če je prejšnjo noč padal dež. Prava avantura. Hodiš čez goščavo jels, robid, trnja, po poteh ob potokih, ogromnih lužah in blata, po provizoričnih mostovih ali brez njih. Še prašič se ti konec dneva smeje, ker bolje izgleda kot ti. Pa neenakomerne štenge navzgor pa pol mal navzdol. Metek v glavo si bi lahki pognal. Je pa tudi veliko asfaltirane ceste. Hodiš mimo cerkva, parkov, samotnih kmetij, ki jih kar margoli, razfukanih vaseh in velikih mest, katerih pohodnik tu ne mara, saj je veliko šundra in z lahkoto spregledaš puščico, ki te vodi proti Cilju in tako delaš dodatne metre. Nočeš tega, sploh če je sonce na udaru. Pot je lahko trda, kamnita, spolzka. Šeta te navzgor pa navzdol po hribih, kar je ubijalsko za kolena. Tudi blata tu ne manjka. Po njem moraš hoditi hitro, sicer boš težko naredil naslednji korak. Živo blato. Vsi napori se splačajo, ko spet zagledaš ocean se ti zvrti od lepote, ki ga ponujajo čudovite obale in klifi. Čudoviti kontrasti. Narava je res fotogenična in lahko se samo smeješ in vriskaš od lepote. Hitro pozabiš na bitko ki si jo bil v hribih in pa na športne discipline kot so pobiranja pljuč s tal, pa veleslalom po hribu navzdol, pa hoja po vseh štirih in še kaj. Mislim, da povem vse o zahtevnosti, če se ti še stonoga šlepa na nogi. Prva polovica poti ne popušča kar se napora tiče, v drugi polovici pa ti da dihati. A to pomeni, da se posloviš od oceana. Moram priznat, da mi je kar manjkal v drugi polovici saj je res lepa paša za oči in balzam za ušesa. Vonj Atlantika, zvok valov, ki udarjajo ob skalo, čvek galebov, ja, lahko bi se preselila.
Na Poti nisi nikoli zares sam, družbo ti delajo naravne kosilnice; osli, krave, biki, čudoviti konji, ovce. V glavnem, družbe ti ne manjka. Zgodi se tudi da sem pa ke stopiš na konjsko figo, meni se je to zgodilo kar nekajkrat. A če drži, da to prinaša denar, potem bom kmalu bogata.
Pa rečmi še eno o vremenu:
UPIČKUMETER JE VROČE!!!!
Na letošnjem Caminu sta umrla dva zaradi vročinske kapi. No, je pa res, da sem šla na Pot ob najbolj nehumanih razmerah, avgusta. Kakopak, vsi ostali meseci so za pičke. :)) Ne, sej ne, jst samo enostavno nimam časa v drugih mesecih zaradi narave dela. Imam pa veliko željo enkrat it na Camino jeseni, zaradi čudovitih barv, ki jih slika narava.
Kaj naj rečem, ko poleti na Caminu začne padat dež, začneš plesat, ker si ga res vesel. Že tretjič na tej Poti sem fasala sončarico. Dež je bolj za vzorec, isto velja za senco. A Anglež se tle ne sme pritoževat nad soncem. Smrdiš. Še dihur bi se ti smejal konec dneva. Ruzak po 14 dneh dobi vonj konjske fige in na KONCU SVETA - FINISTERRA bi najraje zažgal ruzak, ker bogi vsi na avionu, ko bodo morali vohati parfum Camino. A smo našli rešitev, avkaliptusovi listi imajo čudovit in močan vonj. A ne vdihavaj preveč, ker sicer boš kot koala, ki pade z drevesa.
Ko si v hribih ne čutiš vročine, ker piha veter in tako lažje hodiš.
Če je suha vročina ali pa sopara, rabiš za en kilometer 13 minut, ob tipičnem angleškem vremenu pa 10 min oz od dva do tri pesmi, odvisno za katero zvrst glasbe gre v ušesih.
So, let it rain!! ;)