26. DAN: NIKE - JUST DO IT

Ker sem vedela, da se pri tem podvigu ne morem ogniti ne soncu in ne temi, sem tako na pot štartala pozno, ob 7ih zjutraj. Noč je bila čudovita, sploh če ti uspe sanjati lasten pogreb in to ni šala. Tako sem se zjutraj zbudila v šoku. Ko sem kasneje Saudiju po telefonu povedala, kaj sem sanjala, je rekel, da imam srečo, da večina tega ne doživi. Vprašal me je, če je bilo veliko ljudi na pogrebu, odgovorila sem mu, da presenetljivo ja, ene 10 več kot na kraljičinem. Ko sem zapuščala Finisterro  mi je jutro postreglo s prekrasnim sončnim vzhodom,  a sem si mislila, super, takoj zjutraj me čaka pekel, a je kaj kmalu začel padati dež, vse do Muxie, ki je od Finisterre oddaljena 30 km. Potem pa je spet začelo sijati sonce. Vsemogočni je poskrbel da je bilo vreme razgibano, tako kot današnja etapa. Ta dan so imeli Tina, Pobalina in Vsemogočni dvoizmensko delo, Berlinčan pa samo nočno. Ker sem šla na pot v obratni smeri kot ostali pohodniki nisem srečala nobenega pohodnika do prvih 60 km, samo tečne pse in mnogo turistov. Bolj, ko se je sonce spuščalo, bolj sem bila razdražljiva. Čakala me je hoja v temi. Ne maram tako dolge hoje v temi, sploh sredi Španije kjer se lahko z lahkoto izgubiš. Spomnila sem se vseh groznih zgodb, ki jih berem na Facebooku v Camino skupini in tako je seveda prišlo do paranoje. Sploh glede na dogodek, ki se mi je zgodil malo ven iz Gijona. Potem pa sem še ugotovila, da je danes krščanski praznik - Marijino vnebovzetje in bo imel ta narod en kup enih fiest po državi. Pijani in po možnosti zadeti Španci. Le kaj gre sploh lahko tu narobe. Nemirne misli so švigale v moji glavi.. Noč v diskoteki ob dobri glasbi po navadi mine hitro in je tako treba žur podaljšati na afterju. No, noč na poti pa se vleče, tudi kilometri. Zame je bila to najdaljša noč v letu, Silvestrska noč se lahko skrije. Glasbo sem poslušala do teme, potem pa sem ubogala mamo, ugasnila glasbo in prisluhnila okolici. Do teme sem uporabljala Camino app, potem pa prižgala google maps, saj sem vedela, da me bo ta peljal po drugih poteh, ki ne vodijo skozi gozd in še usmerjal me bo lažje. Pri tako dolgih pohodih in težkih vremenskih razmerah te pamet zapusti, tudi blesti se ti lahko začne, zato google maps, saj ne sme priti do napak sredi vukojebine, kjer ni prenočišč in odprtih barov. Prednost noči je, da je izjemno lahko hoditi zaradi nižje temperature.  Seveda sem se ponoči tudi potila, ampak zaradi strahu. Družbo so mi delale zvezde na nebu, padali so utrinki. Bila je lepa predstava, ki me je celo malo sprostila. Kasneje sem ugotovila, da je hoja po temi prav prijetna, če le ni avtomobilov in vasi na poti. Žal je v moji glavi vladal še vedno tisti neprijeten dogodek sredi evkaliptusovega gozda in ker moja domišljija nima meja so mi male vasice na pot pospešile srčni utrip.  Kaj jaz vem kaj se dogaja v teh malih vasicah za zaprtimi vrati hiš. Vse kar vem je to, da ljudem ni več za zaupat in so zmožni vsega za svojo korist. Če me vprašaš kje sem hodila ta dan, nimam pojma, a vsakič, ko sem zagledala po odtujenih poteh avto sem se skrila v koruzo ali na tla v travo. Po Berlinčanovih ukazih. Tok me je strah ljudi. A na odtujenih poteh je bil spokojni mir in ko sem se nekako prilagodila na temo mi ni bilo več hudega. Jaz, zvezde in mir. Žal pa me je kasneje aplikacija google maps odpeljala na glavno cesto, kar mi sploh ni dišalo in sem tako pogledala na Camino app koliko sem oddaljena od uradne poti. No, preveč za tak dolg pohod. Ker nisem šla po uradni poti tudi vode ni bilo na poti in sem morala z njo šparati, čeprav sem bila žejna za umret, a je bilo pred mano še 50 km, v nahrbtniku pa slab liter vode. A se mi je na poti spet prikazala Marija s fontano vode. Ker ni bilo znaka, da ni pitna sem jo spila na eks en liter in pol, napolnila flaški in se odpravila po glavni cesti naprej. V bistvu je šlo za hitro cesto in hvala bogu imajo te ceste ob kraju dober meter prostora za take idiote kot sem jaz in lahko hodiš svoji smrti naproti. Zdelo se mi je, da hodim hitro, a google maps je bil drugačnega mnenja. Pot se je vlekla kot čreva, verjetno zaradi nevarnosti. Mimo so švigali tovornjaki in športni avtomobili, katere slišiš po zvoku. Čeprav obožujem ta zvok mi je šel to noč na živce. Prehitevali so ostale avtomobile, verjetno za povrh še pijani in to ne pomeni nič dobrega. Ker druge poti ni bilo sem tako morala hoditi 14 km v strahu. Na sredini tega samomorilskega pohoda sta me ustavila prijazna policista in mi razložila, da je ta cesta ekstremno nevarna. Razložila sem jima, da druge poti blizu ni in da sem zelo previdna, ko vidim oz. slišim avto, da se  umaknem od njega, tako sta mi zažela srečo in me spustila naprej. Potiho sem si  želela, da bi mi ponudita prevoz do prve normalne ceste. Ker se žal to ni zgodilo sem nadaljevala samomorilsko pot. Po nekaj kilometrih mi je končno uspelo priti na stranske poti z osvetljavo, brez hrupa. Naselja, ki so spala, samo jaz budala sem se sprehajala to noč. Moje noge so zdržale vse do konca poti, nisem imela bolečin ne v stegnih, kolenih ali gležnjih, a se mi je na levem stopalu naredil ogromen žulj katerega sem zelo dobro začutila pri 95 kilometru, ko je počil in me je tako zarezalo, da mi je nogo vrglo naprej v zrak. Niti nisem želela pogledati, saj bi v moji glavi nastale nezaželene skrbi in pa tudi ni bilo kaj za narediti, treba je bilo priti čimprej do cilja. A čez čas je bolečina postala tako neznosna, da sem se odločila, da probam hoditi v japonkah. Ko sem sezula nogavico sem videla še en žulj na mezincu levega stopala. Bil je tako velik, da bi se ga videlo iz aviona. Samo vprašanje časa je bilo kdaj bo podlegel pritisku. Po parih metrih hoje v japonkah, sem dala nazaj gor superge, ker je bila bolečina še hujša kot v supergah. Od  tu naprej sem hodila z odvezanimi supergami zaradi boljše cirkulacije krvi. Zadnjih 17 kilometrov je bilo zelo napornih zaradi te bolečine, desna noga pa je kot nova. Vsaj to. A zaradi te bolečine sem tako bolj obremenjevala drugo nogo in porabila veliko več energije. Kristusove muke. Pri 100 kilometrov je Berlinčan začel peti pesem od skupine Wham! - I'm your man.  Vprašala sem ga po zdravju, če mu manjka D vitamina.  Odgovoril mi je, da smo skoraj že na cilju in da se lahko počasi začnemo spet zabavat. "Are you stupid?!!!" Povedala sem mu, da se v tem času lahko zgodi veliko stvari in nobena ni rožnata in da enkrat, ko/če prispemo v Santiago nas čakajo še dodatni 3 kilometri do prenočišča skozi to ogromno mesto in naj gre raje spat, saj od tu naprej rabim Tino in Pobalino. Brez njiju ne bi prišla do cilja, saj je bila bolečina v levem stopalu taka, da sem si prvič v življenju zaželela biti barbika, da bi si odšraufala stopalo. Kilometri so se zaradi moje počasnosti vlekli za znoret in ko smo končno prispeli v Santiago sem zagledala bolnico in si mislila, da bi bilo tole čudovito prenočišče za nocoj. Oskrba noge, udobna postelja, lepi fantje in hrana brez okusa. Kaj češ boljšega. A dogovor je dogovor. Dani je bil tako prijazen, da mi je dal v zasebno sobo v hostlu, kjer se bom lahko v miru spočila in naspala in mi snažilka, ki dela tam ne bo težila, da moram iti ven, da pospravi. Ona ne mara mene, jaz pa nje ne. Ob 6ih zjutraj  sem slišala DING DONG stavbo (beri: cerkev) in spet mi je misli odpeljalo na oltar, ki bi bil v danem trenutku moja postelja, ker,  če sem že enkrat seksala tam, lahko enkrat probam še spati. A smo z ekipo šli raje po polžje naprej. Na poti skozi Santiago sem videla ogromno taksi letakov. Ker sem bila fizično mrtva sem zavrtela par številk taksi služb, da bi me odpeljale do cilja, a so bile žal vse zasedene. Moji zadnji atomi energije so me zapustili pri stotem kilometru, tako sem skozi Santiago hodila kot po bitki. Ko sem imela samo še 500 metrov do postelje, a sem zagledala prvo odprto kafano, zavila sem notri po 3 dcl energije - kokakolo, da mi da še toliko moči, da pridem do doma. Tam me je ogovoril možakar po izgledu mojih let. Ker je znal angleško sva se lahko pogovarjala. On je sedel na stolu, jaz pa na tleh, saj nisem imela energije da bi se usedla na barski stol. Bil je zelo prijazen in mi rekel da izgledam katastrofalno. Zahvalila sem se mu za kompliment. Vprašal me je, če sem ravno začela pot proti Finisterri. Odgovorila sem mu, da ne, da zaključujem svojo enodnevno pot iz Finisterre do Santiaga in da imam vso pravico izgledati kot kup dreka. Rabil je par sekund, da je dojel, da je za mano 117 km. Bil je v šoku. Rekel mi je, da je slišal mnogo zanimivih zgodb iz Camina, a moja prekaša vse. Vprašala sem ga zakaj je tako zgodaj pokonci, odgovoril mi je, da je taksist in da je ravno začel z delom. Začela sem se smejati naglas. Vprašal me je zakaj se smejem in odgovorila sem mu, da sem 6 km nazaj probala priklicat vse taksi službe, da me odpeljejo na cilj, a so bile vse linije zasedene. Moja izjava ga je nasmejala do solz, tudi natakarja, ki nama je delal družbo to jutro. Dal mi je roko kot znak spoštovanja in mi ponudil zastonj prevoz do prenočišča, saj je videl da sem čisto uničena. Z EGOm sva se strinjala, da je bilo več kot preveč za danes in tako sprejela to lepo gesto. Ko me je pripeljal do cilja sem ga močno objela in rekla da mi je polepšal jutro in da ga ne bom nikoli pozabila. Denarja ni želel. Rekel je, da sem mu plačala s svojo zgodbo o današnjem podvigu in da občuduje mojo voljo in trmo. Tistih par minut je bil moj najboljši prijatelj, ki me je rešil. Ko sem stopili skozi vrata prenočišča sem samo padla  v posteljo, obuta in oblečena, s polnim mehurjem in smradom na sebi. Nisem imela energije, da bi se umila in spraznila mehur, samo sezula sem se in pokrila. Ko sem vstala sem morala seveda pogledati kakšna je škoda na levem stopalu in bila je hujša  od pričakovanega. Nisem si upala iti pod tuš, ker sem vedela da bo peklo kot prasica in sem svoj smrad tako vohala do šestih zvečer, potem pa zbrala pogum. Dani mi je prinesel iglo za žulje, povoje in dezinfekcijsko tekočino, ki ni alkohol. Tega sem bila najbolj srečna, saj alkohol na rano bi me ubil. Glede na rano, sem se odločila da ostanem pri Daniju 3 dni in ne 1 dan kot planirano. Potem pa se odpravim na Camino Portugues.