Letošnja bolečina se lahko skrije pred tisto, izpred dveh let na Caminu Frances. Je čisto normalna, če vsak dan prehodiš cca 30 km. Všeč mi je, da ni monotona, seli se tja od kolkov do kolen in seveda do stopal. A jo ubijem z magnezijevim oljem, ki mi ga je za na pot dala Maja. Hip hip hip, strašni trik in bolečina izgine. Tako lahko dejansko uživam v hoji. Dve leti nazaj je bila pesem drugačna. Ker takrat nisem imela eno številko večjih superg, so se mi za začetek natrgale vezi v levem gležnju, zaradi nepravilnega koraka pa čez nekaj dni še na drugi nogi. Fantastično, čisti napornič od bolečine, da se ti bliska, pa spadam med une, ki bolečino dobro prenašajo in ne cvilim za vsak drek. Ker sem tisto leto pozabila spakirat pamet v ruzak, sem se odločila, da brez počitka nadaljujem Pot, saj sem prišla sem hodit in ne počivat. A to je terjalo svoj davek. Za ljubitelja dolgih sprehodov ni hujšega, da z bolečino začne jutro, z njo hodi, gre z njo spat in naslednji dan vse ponovi. Seveda si v takem primeru pomagaš s protibolečinskimi tabletami, a ne gre pretiravat, saj niso dobra za želodec, pa tudi sicer si raje pomagam z domačimi mavžami. A kaj, ko se telo pri vsakodnevni uporabi vsega tega navadi in te zadeve nimajo več haska. Potem trpiš kot žival v kletki. En dan sem tako trpela, da smo se odločili, da prehodimo samo 20 kilometrov, ker enostavno ni šlo več, a treba je bilo priti do prvega prenočišča. Tisti dan sem za 5 kilometrov potrebovala več kot dve uri. Brez bolečine to narediš v slabi uri. Bolečine se ne da izmeriti, lahko pa rečem da je bila tiste vrste, kot bi zabijal žebelj z macolo v nogo in je vsak udarec močnejši. Tisti dan sem se od hudega nekajkrat zjokala. Pa še kak drug dan tud. Taksija ne moreš poklicat, ker si sred faking vukojebine, busa ni, zato pač ideš dalje. Ni pa dosti manjkalo, da bi v štopala gospoda na konju. Žal še ne znam špansko, z govorico telesa pa se mi ni dal ukvarjat, kaj šele z znakovnim jezikom. Ko mi je le uspelo priti do prenočišča, nisem bila sposobna obleči niti postelje, ki pa je nuja tle, če hočeš spat in tako sem od utrujenosti samo padla na tla in zaspala za kake dve uri. Ko sem se zbudila je bila postelja postlana. Hvala Tina, eno delo manj po naporni hoji. Tako sem se samo še odpravila na pivo, ubit bolečino in tečnobo za nekaj ur, saj sem vedela, da naslednji dan ne bo nič bolje. Nikoli ni bilo lažje, bilo je samo drugače. Z bolečino sem tako hodila tri tedne. Na tej Poti je vsak svojega dopinga (bolečine) kovač.