S Francozom sva spala dlje, saj sva imela malo kilometrov pred sabo. Ob šestih sva bila zadnja v prenočišču. Andrea je začel plesat ob 5:30. Jutro je bilo čudovito, lepa meglica s fantastičnim sončnim vzhodom in nobene žive duše na poti. Prišla sem tudi do kamna, ki me je spomnil, da imam do Santiaga, žal, samo še 100 km. Občutki so bili mešani, saj v bistvu nočem v Santiago, ker tam vlada kapitalizem in šunder. Nočem tega, a po drugi strani sem bila vesela, da mi je uspelo prehoditi pot brez večjih bolečin. A vseeno nisem bila srečna, nisem plesala in se smejala na poti, ker Camino se zgodi na poti in ne na cilju. Dan, ko bi se najraje obrnila in šla nazaj proti začetku. Bilo je oblačno, a sem imela sončna očala na obrazu, saj nisem želela, da ljudje vidijo moj žalosten obraz. Dan poln nemira. Ko sem se s pohodniki pogovarjala po MSN, so bili enakega razpoloženja kot jaz. Resno sem razmišljala o tem, da zajebi "21 dni na cilju" pojdi nazaj, tam kjer imaš frende. A mi EGO ni dal miru in se tako na zadnjih 100 km dala na pogreb. Če sem prej hodila več ali manj sama na Poti, sem ta dan prehitela vsaj 300 ljudi. Oblečeni so bili v lepa oblačila, ki so smrdela po mehčalcu in parfumu. Ženske z make up-om, lepimi frizurami, nelakiranima nohti, ki se slikajo ob vsakem kamnu, ki kaže koliko kilometrov je še do Santiaga. Bruham. Moški v roza majicah, na hrbtu pa nosijo sto gramski nahrbtnik. Moja duša se je drla in si mislila, pičkice, da še na teh 100 km ne zmorejo dati nase nahrbtnika in nesti vso svojo prtljago za 5 dni. To dajoraje šerpam (beri:taxi). Ma sramota za moški spol. Že nekaj časa žakelj nima več 50 kg, ampak 25 kg. Tako da, dej teh 100 km raje naredi doma, okoli bajte ali bloka in si ne delaj sramote. Jaz za 100 km sploh ne bi spakirala nahrbtnika. Hodijo pa kot bi bili na pogrebu, počasi in zamorjeno. Recimo da razumem, a vseeno se lahko iz njih delam norca in zavijam z očmi, saj sem prehodila 820 km. Imam pravico! Ker lahko in ker sem zaradi teh softičev iskala prenočišče saj eno uro in tako morala narediti skoraj 10 km več kot je bilo v planu. Zaradi teh kurcev, ki hočejo obesiti diplomo na domači steni za prehojenih 100 km so bila tako vsa prenočišča zasedena. To se Camino de Santiago zaključi in začne Camino de Money. Če se je le dalo sem ta dan izbrala pot ob cesti, ker nisem želela hoditi v tej hordi. Dan je bil kot na Celovški cesti zjutraj sredi delovnega tedna. Živčna vojna. Nisem bila srečna. A moje razpoloženje se je kmalu zasukalo na bolje, saj se mi je javil Francoz in mi rekel, da le želi z mano prehoditi zadnji dan 70 km. Začela sem se smejat, ker sem vedela, da se bo tako odločil in jutri imam en gin tonic v dobrem, ker je zgubil stavo. V prenočišču, kjer sem le dobila posteljo zase in za Tanguya, sem prispela malo pred tretjo, oprala vse cunje, si dobro zmasirala noge in se odpravila v trgovino po hrano za današnji in jutrišnji dan. Francoz je prišel dobro uro za mano. Jutri bo dolg dan z malo postanki. Pred nama je približno 15 ur hoje, tako da bova dan začela ob 4:30 in tako hodila v temi 2 uri. Srečno jutri, Kekec in lahko noč.
