Včeraj pred spanjem sem imela pogovor z Vsemogočnim in nekako sva sklenila kompromis in sicer, če v mestu kupim dežnik, ki mi bo služil kot senčnik na poti, mi dovoli prehoditi več od 40 km. V mestu mi je tako uspelo kupiti dežnik, a vreme je bilo ta dan oblačno z malo sonca in ta tako ni bil potreben. Sem se pa za dobro jutro že skregala z Berlinčanom, saj me je vprašal po zdravju, ko sem prišla do prve kokakole, namreč koliko kokakole mislim spiti dnevno. Seveda se mi je odfukalo, ker je zmotil moje mirno jutro, saj nisem jutranji človek in jutranja pridiga mi bo samo dvignila pritisk. Rekla sem mu, da je res zadnji na tem svetu, ki mi bo štel kokakole in mi pridigal o kvantiteti, glede na to koliko ljudi je on ubil. In da jaz ubijam sebe, on pa je ubijal druge. Velika razlika. A da je bil volk sit in koza cela sem kupila še pomarančni sok. Opravičila sem se mu, ker sok pač ni bil sveže iztisnjen, da žal Španija še spi za take reči. Odgovoril mi je, da res ne rabim pretiravati, da je za začetek čisto ok ta iz tetrapaka. Prvi del poti je bil zelo lep, veliko čudovitih plaž. Hrana za dušo, vse kar rabim za dolg sprehod. A drugi del poti je postal malo dolgočasen, zato smo se z ekipo odločili, da si popestrimo dan. V mestu Deba kjer so me sicer obiskale posteljne stenice pa sem tam dobila tudi hašiš. To je ta prva pomoč, če nastopi bolečina, lahko pa je tudi lep ringelšpil v glavi na tako dolgem pohodu. Problem z posteljnimi stenicami je več ali manj rešen, skoraj ni več sledu od njih na moji koži. Torej čas za obisk lunaparka. A najprej sem pogledala na aplikacijo, ki mi tudi kaže koliko višincev me še čaka za ta dan in kje si lahko privoščim ta odklop, saj navkreber nočem, ko možgane pošlješ v stratosfero. Torej, na zadnji 15 km. Dopust je namenjen tudi temu, da počneš stvari, ki jih doma ne bi. In ni dolgo trajalo, da mi je možgane odpeljalo v 3PM, ko sem naredila par dimov. Nahrbtnik je bil spet sumljivo lahek, tako, da sumim, da mi je Brko uničil oblačila pri pranju in jih vrgel stran, saj se je verjetno bal, da se mi bo zmešalo, če mi pove. No, na tej zabavi pa sem nahrbtnik sposobna nositi na mezincu, tako lahek postane. Nasmeh sem imela do ušes. To je ta formula za moj speed mode. Berlinčan se je smejal in plesal celih 15 km in še kasneje, ko sta se nam na zabavi pridružila še bojsa iz Irske. Brkota sem vprašala, če je srečen, odgovoril mi je tako, da je samo pokimal z glavo in mi dal čuden, malo grozen nasmeh. Začeli smo umirati od smeha, ker Brko in njegov unikaten redek nasmeh. Nato se je Vsemogočni začel dret, da naj se obrnemo na levo, da krave plešejo po basu naše glasbe. Tako smo glave obrnile proti levi in fuck res so, namreč z ušesi in repi po basu, z ušesi naprej in nazaj, z repi gor in dol. Začeli smo umirat od smeha. Neverjetno česa so sposobne krave na hašišu. Tako smo jih opazovali in se smejali 10 min, dali komad še enkrat od začetka, ker tak moment se zgodi samo enkrat v življenju. Hit me one more time!! Dojaja! Aja, Bizzy, tudi ti počivaj v miru. A treba se je bilo odpr iti naprej, saj smo morali priti do prenočišča od 18:00. Do tja sva se z Berličanom še enkrat skregala, saj je opazil, da spet jem pršut in, da tu pojem preveč mesa in premalo sadja in zelenjave. Mogoče nekateri tega še ne veste, a gospod je vegetarijanec. Rekla sem mu, da ni čudno, da je bil tako zamorjen in tečen, tudi jaz bi bila ob vsej tej zelenjavi. In, da bogi njegovi poskusni zajčki za njegovo hrano katere je imel, ker je bil pička, ker ni zares živel življenja living on the edge, oni pa so dobili za skoraj zadnjo večerjo solato. Da je rabil kar par ljudi, da so pred njim poskusili njegov obrok. Come on, to delajo pičke. Zaradi vsega tega prerekanja smo šli v napačno smer za slab kilometer. Vedela sem, da moram prečkati kar dolg most, a mosta ni bilo. Šla sem svojo pot, katera pa me je pripeljala do reke in čudovitega razgleda na most, ampak moji možgani niso dojeli, da gre za most katerega moram prečkati in tako sem prehodila še par 10 metrov v napačno smer, nakar sem končno dojela, da sem ravno slikala most preko katerega bi morala it. Dala sem si roka čelo šamar, Berlinčanu pa rekla, da je vsega tega on kriv, saj, če bi bil mesojedec, do tega zajebka ne bi prišlo. Ker sem firbčna oseba, sem vsakega, ki mi reče, da je vegetarijanec ali vegan vprašala zakaj, tudi Berlinčana. Moram priznati, da me že zelo dolgo časa ni noben tako nasmejal z odgovori. Namreč gospod je rekel, da, ko žival ubiješ, je žival v depresiji, žalosti in tako ješ meso živali, ki jim prevladujejo žalostna čustva. Odgovor je bil čista šok terapija, saj nisem mogla verjeti, da ima brko čustva do živali. Se pravi, mar ti je do čustev živali, do ljudi pač ne. Tako smo se v mestu morali nujno ustaviti na pijači, da vse to sprocesiram. Potem pa smo se odpravili proti prenočišču. Za zaključek etape sem dobila še lep vzpon katerega ni bilo konec. Berlinčan je bil ta dan v res dobrem elementu in je pokal šale do konca. Res me je nasmejal do solz ta dan. Od njega se moram naučiti kar nekaj plesnih gibov preden se posloviva za zmeraj. Model res dobro pleše na elektronsko glasbo. Vem, težko je to razumeti. Končno pa sem v prenočišču spoznala tudi Irce, te so sploh svojevrstna zabava in tako se je noč spet zavlekla, brez tuša. Če koga zanima za kateri štiklc je šlo pri kravah, well here you go...
