Spet na poti s Francozinjo.
Ravno sem zaključila svoj zapis, ko se skozi vrata prenočišča prikaže Natalija. Francozinja. 66 let. Dama, ki zna hodit – in še bolj zna presenetit. Bila sem je vesela kot vode sredi Sahare. Ampak… kako je prišla sem, če pa hodi samo eno etapo na dan? A sem morda jaz šla nazaj namesto naprej?! Mini srčni infarkt.
A ne – pripeljala se je z avtobusom. Uf. Hvala bogu. Ko sem prišla k sebi, sem jo hecnila, da to ni ravno po pravilih Caminota, da se pelješ z busom. Ona pa mirno, da je spala s tremi moškimi smrčači, ki so ponoči podrli celo imaginarno gozdno površino in ji ni preostalo drugega kot evakuacija. En izmed njih – moj Poljak. Lepo, da krožimo v istem paketu.
Ampak avtobus ni bil ravno ubogljiv. Namesto da bi se ustavil tam, kjer je želela, jo je odložil štiri etape naprej – naravnost meni v objem. Ne bom lagala, nisem je ravno pogrešala, ampak ko se ti nekdo zdi kot dež po suši, ga sprejmeš. Pa čeprav pride s francoskim naglasom in goro vprašanj.
Prenočišče – s klimo! To je za Camino že skoraj luksuz kategorije Ritz. Veselila sem se spanca kot pes kosti, še lastniku sem razložila, da sem prejšnjo noč spala kot konzerva fižola – zaprta, vroča in brez zraka. On pa se je samo nasmehnil. No, to bi moral biti znak.
Popoldne sva s Francozinjo modrovali na terasi. Ona me non-stop sprašuje, ali res želim prehoditi 50 km naslednji dan, in če vem, kako temno je zjutraj? Po tretjem opozorilu mi je kapnilo – me hoče zraven. Jasno. Na poti do 28. kilometra ni ničesar – in ona teh kilometrov ne zmore sama. Emocionalna manipulacija na francoski način. Popustila sem in tako skrajšala etapo. Bil jo je en sam nasmeh na obrazu ter hvaležnost.
Rečem ji, da odrineva najkasneje ob 6:00, ker smo v tretjem vročinskem valu in po 13:00 Španija ni več država, ampak velik sušilnik za ljudi. Strinjala se je. Top.
Gremo spat. Končno klima! A-ha. Hahaha. Ob 22:00 se lastniku vklopi varčevalni duh in izklopi klimo. Ja, bravo, ekološki James Bond! V sobi v trenutku postane savna. Zbudim se v mlaki lastnega znoja, iščem daljinca – seveda ga ni. Odprta okna? Nula. Svežina? Nič. Počutim se kot piščanec v vrečki za pečenje. V mislih sem lastniku že zgradila oltar – pa ne zaradi hvaležnosti.
Razmišljam, da bi se vrgla na ploščice – vsaj simbolično bi se počutila hladneje – ampak ostanem v postelji in se počasi mariniram. Camino-style.
Ko zazvoni budilka, sem prvič v življenju vesela njenega zvoka. Zrak! Zunaj! Končno nekaj, kar ne diši po pečenki.
Na pot greva ob 6:00. Natalija tudi ni bila ravno v elementu. Pot je bila sicer lahkotna, senca je bila z nama do zadnjih 10 kilometrov. Spremljale so naju krave, biki in precej kravjih min. Lepih razgledov ni bilo, razen če imaš fetiš na naravno kompostiranje.
Tisti dan sem bila bolj vratarka kot pohodnica. Odprla sem toliko vrat, da bi me lahko zaposlili kva pa jaz vem kje Pot se mi je vlekla kot žvečilka v šolski torbi. In ko si že misliš: »Super, samo še 10 kilometrov!«, ti Camino reče: »Ha, čakaj malo.« Sonce pritisne, sence zmanjka, in zadnja dva kilometra – klanec. Seveda. Kaj drugega pa?
Ustavili sva se v senci. Natalija vidi avto, ga ustavi in vpraša, če naju zapelje. Jaz jo gledam kot da je padla z Marsa: »A si ti normalna?! Dva kilometra! DVA!« Jaz se ne grem takih goljufij. Moje noge gredo do konca!
Verjetno me je preklinjala v francoščini, a meni je bilo vseeno. Kjer je pivo na koncu poti, tam sem jaz.
Ko končno prispeva do prenočišča, pokličem lastnika. Se ne javi. Prijazni starejši gospod naju usmeri v bar, ki se je nahajal seveda v hribu. Spet hrib. Camino ne pozna ravnine na koncu dneva.
Gospa si privošči limonin sorbet, jaz pa pivo – veliko pivo. Ko me lastnik končno pokliče nazaj, Natalija predlaga, da gre ona urediti prijavo, jaz pa naj v miru spijem piv Božanska ženska. Naročim še eno. Saj mišice rabijo sprostitev, ne?
A glej ga zlomka – dobim klic. Natalija se je zaklenjena ven. Avtomatska vrata. Lastnik reče, da pride čez dve uri. Svašta. Če to ni Camino v malem, pa tudi ne vem. Okej, rešitev: greva po zaloge – pivo, vino in malo hrane. Ker če te življenje zaklene ven, moraš imeti hladno pijačo pri roki.
Zvečer Natalija ni bila najbolje – prosila me je, če ji naslednji dan lahko delam družbo. Moj plan? 48 km. Camino reče: »Nope, danes ne.« In jaz rečem: »V redu.« Človeka v stiski pač ne pustiš samega.
Ampak noč? Noč je bila sanjska. Klima + = prva mirna noč po dolgih dneh. Hvala vsem svetnikom in proizvajalcem klimatskih naprav.
