Godba na pihala je svojo vajo zaključila še pred 22. uro in mi tako, hvala bogu in vsem svetnikom, ni kradla spanca. Očitno imajo tudi oni nek osnovni čut za sočloveka. Ali pa so se samo utrudili. Kakorkoli — spala sem.
Naslednje jutro sem se zbudila šele ob 8:30. Kar je zame skoraj luksuzni wellness paket. Priznam, bila sem utrujena od hoje, saj sem prejšnji dan skupaj prehodila skoraj 40 kilometrov. Utrujenost je bila sicer prijetna — tista dobra, zaslužena, ki ti da občutek, da nisi zaman obstajala. So pa bile noge zjutraj trde kot dve leseni palici, ki sta se odločili, da sodelujeta samo še iz vljudnosti.
Ob zajtrku smo se dogovorili, da se dobimo v Mijasu na kavi. Jaz sem krenila prva, ker hoja pač ni kolesarjenje. Do tja potrebujem dobri dve uri, starša pa slabo eno. Pošteno. Čeprav se nisem počutila ravno olimpijsko razpoloženo, sem za 13,7 kilometra v klanec porabila malo več kot dve uri, kar je še vedno povsem spodoben rezultat. Na cilj sem prispela prva. Zmaga.
Mojo predrago mater sem sicer srečala na poti, a je ona nadaljevala proti mestu Coín. Njena minimalna razdalja je pač 50 kilometrov. Jaz temu pravim pretiravanje, ona pa rekreacija.
V Mijasu sem se ustavila v prvem baru, ki je bil odprt — ker v življenju ne smemo zapletati stvari. Naročila sem si malo pivo, saj je splošno znano (vsaj v moji glavi), da alkohol mehča mišice in tako olajša hojo. Medicina tega sicer ne potrjuje, ampak jaz verjamem v placebo in pivo.
Kmalu za mano je prispel še oče. Zaželel si je kave. Ko sem mu jo šla naročit, so mi povedali, da kavomat žal ne dela, zato si je tudi on privoščil malo pivo. Prilagodljivost je ključ do sreče.
Prišel je ravno pravi čas, saj sem se v tistem trenutku bojevala z aplikacijo Revolut. Plačevanje s telefonom in ne s kartico. Kaj naj rečem — za nekatere stvari sem še vedno mentalno parkirana v letu 2000. Ampak ker ne želim, da me čas povozi kot počasnega pešca na avtocesti, sem se odločila za napredek. V življenju lahko res uživaš samo, če se znaš pravočasno adaptirati.
Moj oče, računalničar in nadinteligentno bitje, je bil idealen mentor. Dal mi je kratke, a učinkovite inštrukcije. Mijas je mestece, kjer se zlahka “zahaklaš”, če ti družbo dela sonce. Tako sva sedela, pila pivo in uživala, kot da nimava nobenih obveznosti na svetu, ter čakala, da prispe še mama.
Ko je prispela, sem ji naročila malo pivo in — pozor — račun prvič plačala s telefonom. Male zmage. Veliki koraki za človeštvo. Vsaj za mene.
Nato sem se prva odpravila nazaj proti avtodomu. V tistem trenutku sem si resnično želela imeti kolo, saj bi bila v pol ure doma. A ker življenje ni katalog želja, sem šla peš. Za spust sem potrebovala približno uro in pol. Ko sem končno prispela, sta me starša že čakala, da se skupaj odpravimo na kosilo. Tako ni bilo časa niti za kratko razmišljanje o življenju, kaj šele za počitek. Na hitro sem se umila, preoblekla in — gasa naprej.
Bila sem resnično utrujena in enourna siesta bi mi prišla bolj prav kot karkoli drugega. Ampak sem si rekla: siesto bom imela na letališču. Do takrat pa bom uživala v družbi staršev, kar je konec koncev najbolj pomembno.
Z očetom sva se odločila za kalamare in pečen krompir s pekočo paradižnikovo omako ter kislo smetano. Mama si je izbrala mečarico z zelenjavo. Starša sta bila tako lačna, da sta še preden so prinesli naročilo, pojedla ves kruh za predjed. Jaz po športanju težko jem in vem, da če bi pojedla kruh, bi bili kalamari obsojeni na propad. Ker obožujem morsko hrano, sem pametno počakala.
Pravilna odločitev — cele porcije kalamarov tako ali tako nisem zmogla pojesti, zato sem jih podarila mami, ki je bila tisti dan najbolj aktivna in je nujno potrebovala energijo. Deljenje hrane je tudi oblika ljubezni.
Ker smo bili v restavraciji ob promenadi, seveda ni manjkalo ljudi, ki so želeli na hitro zaslužiti. Najprej smo imeli glasbeno predstavo na nekem inštrumentu, katerega imena se ne spomnim. Ker podpiram glasbo, sem gospodu dala 2 €, prav tako mama. Malo kasneje so sledili še akrobati. Kaj naj rečem — kdor prej pride, prej melje. Jaz osebno nisem tip človeka, ki bi ga to impresioniralo. Pogled na morje mi zadostuje.
Po kosilu sem si želela iti naravnost v posteljo, ker me hrana vedno konkretno poleni. Oče je bil takoj za, mama pa je rekla, da se danes držimo plana. Tako smo se odpravili proti železniški postaji in se z vlakom odpeljali v Malago.
Vlak je bil poln ljudi, vožnja je trajala pol ure, jaz pa sem trpela. Zraka ni bilo, stati smo morali, vroče je bilo kot v peklu. Kar je po 26 prehojenih kilometrih do Mijasa in nazaj res vrsta kazni, ki je ne privoščiš niti sovražniku. Bila sem neizmerno srečna, ko smo izstopili. Svež zrak. Blagoslov.
V centru Malage je mrgolelo ljudi. Očitno nihče ni želel zamuditi novoletnih lučk in vzdušja. Tudi tu je bilo zadušljivo in glasno — preveč za mojo dušo. Ampak ker je treba imeti v telefonu vsaj eno sliko novoletnih luči iz Malage, smo se za nekaj minut prelevili v Japončke in potem odšli še na pijačo.
Nihče od nas si ni upal na glas priznati, da nam je vse skupaj malo naporno in odveč. Vsi smo se tiho veselili poti nazaj domov. Upala sem, da bo vlak bolj prazen. Seveda ni bil. Spet zadušljivo. Ampak to so samo malenkosti.
Če potegnem črto čez celoten dan: bil je topel, poln hoje, piva, dobre hrane, smeha in zavit v najlepšo možno družbo. In to na koncu vedno zmaga.
