Če bi vedela, da so bo ta dan tako zaključil kot se je, bi začela bolj počasi na začetku poti. Štartali smo čisto prezgodaj za moj možgan in tako smo vsaj uro in pol hodili po temi. Dan smo začeli s požarom, za katerega nismo vedeli ali je pod kontrolo ali ne. Ko se je jutro bližalo koncu in sem imela šele prvo kavo v želodcu, se je pot dvignila v strm klanec s čisto preveč ovinki, ki jih kar ni bilo konca. To jutro so nam družbo delali kolesarji, mnogo njih. Zato je pametno hoditi ob kraju ceste, sicer delaš poskus samomora, sploh, če imaš slušalke v ušesih. Mislim, da se mi je zaradi njih skrajšala življenjska doba za 10 let. Mimo tebe kolesarji švignejo in te lahko pošteno ustrašijo. Na Poti je bi tudi oče s štirimi otroki. Tisti vzpon je bil še za pohodnike težak, kaj šele za kolesarje. Ko smo se začeli vzpenjati, najmlajši od štirih otrok, ki je verjetno štel okoli 6 let, ni zmogel prekolesariti klanca, tudi oče ne, no, v bistvu ga nihče ni zmogel, zato so morali kolesa porivati v klanec. Oče je imel dvojno delo, saj je z eno roko porival še sinovo kolo. Ta dan sem hodila z Lucco iz Sardinije. Navihan poba, ki zna igrati na kitaro in ima krasen smisel za humor. Resda sva tudi midva umirala na klancu, a sva se samo spogledala in prijela vsak eno kolo in ga porivala do vrha. V nekem trenutku mi je bilo žal, saj me je začel boleti križ, ker je bilo kolo majhno in sem bila tako sklonjena. Glava mi je puščala zaradi napora in vročine, a mi je uspelo. Na vrhu hriba, sva razmišljala, kaj ko bi se naprej odpeljala kar s kolesi. Malo downhilla za adrenalin. Kolesa sva pustila na vrhu in se odpravila naprej s peš hondo. V planu smo imeli prehoditi 39 kilometrov. Prvi del je bil krasen, saj so nam družbo delale sončnice, drugi del pa za žile rezat. Monotona pokrajina, brez sence. Ko sem imela še slab kilometer do cilja, je Marco javil, da je prenočišče kamor smo namenjeni zaprto in da je naslednje čez šest kilometrov. Super novica, za že skisane možgane od vročine. Kaj naj zdaj, dva kilometra nazaj do prvega prenočišča ali sedem naprej. Ve se v katero smer gre budala. Naprej. Če bi vedela kaj me čaka, bi šla nazaj. Zadnje štiri kilometre sem hodila po zaprašeni poti sredi »vukofakingjebine«. Ni bilo žive duše, sama na poti. Obdajal me je listnati gozd, od katerega nisem imela prav veliko koristi. Ne vem, zakaj sem se v enem trenutku obrnila, bolje, če se ne bi, ker potem se mi v glavi ne bi naredil film s posilstvom in umorom. V daljavi sem videla avto z ugasnjenimi lučmi, ki se je proti meni res počasni približeval. Če sem se 5 min nazaj poskušala ohladiti z mislijo, da sem na Antarktiki, kjer lovim ribe in mi nekako uspe pasti v ledeno vodo, sem se naslednjih 15 minut ukvarjala, kako se rešit iz situacije, če mi moški v avtu za man sledi in me želi posiliti in potem še ubiti. Iskala sem kak večji kamen za orožje. Seveda ga ni bilo, tudi palice ne, vejica pa je učinkovita kot strašilo na polju. Potem sem se poskušala spomnit učnih ur karateja, a glede na to, da mi je uspelo priti samo do prve črtice, lahko na ninjo kar pozabim. "Kaj pa če jih je v avtu več? Fuck my life!" Ok, lahko rečem, da imam aids ali pa se delam kot da sem pobegnila iz norišnice in se začnem nekontrolirano dreti in izvajti čudne gibe s telesom. Takih se vsi bojimo. Ko je bil avto že čisto blizu mene, sem se lahko samo še prekrižala in molila, da bom mogoče samo posiljena in ne ubita. No, ko je bil ta kočno vzporedno z mano, je za volanom seveda sedela ženska. Odvalil se mi je kamen od srca in sem si čestitala za čudovit pofuk možgana. Trenutek, ko sem se odločila, da ne bom več gledala kriminalnih seriji.. Ženska je iskala samo svoja 2 psa, zato je vozila tako počasi. Začela sem umirat od smeha, potem pa vzela telefon v roke in šla na Google prevajalnik, kjer sem ji napisala kaj mi je hodilo po glavi. Tudi njej se je narisal nasmeh na obrazu in mi ponudila prevoz do kamorkoli pač že grem.. Seveda sem ga spet zavrnila. Ko sem končno prišla v prenočišče, ki je bilo kot iz kakega vestern filma, me je prijazno sprejela temnopolta ženska iz Alžirije, ki mi ga je hotela razkazati,. Prenočišče je bilo ogromno z lepim vrtom in ni mi bilo takoj do ogleda le tega. Rekla sem ji, da ne morem, da moram priti k sebi, ker mi je možgan odpeljalo v stratosfero in se mora počasi spustit na zemljo. V smehu mi je prinesla pivo in začeli sva klepetati. Prižgala si je cigareto. Kaj hitro sem zavohala, da ne gre za navadno cigareto, ampak tisto, ko tobaku dela družbo hašiš. Vprašala me je, če kadim in odgovorila sem ji, da samo na dopustu. Polepšala mi je preostanek dneva in mi ga ponudila Dala mi je ga je tudi nekaj za na pot. Kasneje pod tušem, smo ugotovili, da smo ta dan prehodili polovico celotne poti in tako je sledila spet fiesta. Lucca je igral na kitaro, kasneje nas je zabavala glasba iz mojega prenosnega zvočnika. Smeha do solz spet ni manjkalo.
